Aleksander Rudin in KGO SF (1)

8.7., Slovenska filharmonija
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Aleksander Rudin (violončelo)
program: N. Šenk, L. Boccherini, J. Haydn, L. Janáček
www.ljubljanafestival.si

Koncertno zbliževanje slogovno in zgodovinsko tako različnih glasbenih obdobij, kot sta sodobnost in klasicizem, pogosto povzroča prevelike recepcijske preskoke, za Concerto grosso Nine Šenk pa bi lahko rekli, da ga prav s starejšim repertoarjem povezuje sicer latentno izkoriščena koncertantna dramaturgija. A dialog s preteklostjo le redko postane vsebina skladbe, pač pa toliko pogosteje prostor za razvijanje osupljive intenzivnosti, območij zgostitve in za skladateljico značilne virtuozne pisave. Za uspešno izvedbo dela velja izpostaviti angažiranost koncertnega mojstra Janeza Podleska, za razliko od siceršnje izvajalske prakse matičnega orkestra pa so se glasbeniki namesto k silovitosti in surovi energiji v finalnih izbruhih raje ozirali proti bogastvu zvena. Janáčkova zgodnja Suita za godala je orkestru sicer ponujala nekoliko manj interpretativnega manevrskega prostora, a smo vendarle lahko slišali jasno izpostavljen trpko-sladek karakter te glasbe.

Pravi vrhunec koncerta pa je poosebljal violončelist Aleksander Rudin. V dveh klasicističnih koncertantnih delih Boccherinija in Haydna je navduševal z izjemno mehkobo tona, gibkostjo in vseskozi osmišljeno artikulacijo. Skozi skladbi je postopno razpiral in razvijal glasbeno pripoved ter – vedno z mislijo na muzikalno situacijo – razkazoval širok izrazni diapazon svojega instrumenta. Orkester ob Rudinu razen v nekaterih dialogih upravičeno ni imel priložnosti za izstopanje, vse prevečkrat je tudi zvenel razmazano in razrahljano (igrali so brez dirigenta), ponekod pa bi bilo smiselno bolj jasno podčrtati notranja nasprotja (prvi stavek Boccherinija). Kljub temu so glasbeniki uspeli dopolniti solista z značilno klasicistično utripajočim poletom (zadnji stavek Haydna) in s prosojnostjo tekstur.

Na koncu lahko ugotovim, da je koncert predstavil marsikaj, česar nam domača abonmajska ponudba ne servira pogosto – solista, ki ima kaj povedati, sodobno umetnost, ki ne zaudarja po slovenskem glasbenem akademizmu in delež klasicizma, za katerega se včasih zdi, da se vedno bolj umika s koncertnih sporedov.

Primož Trdan