Zborovska poslastica: Komorni zbor Kamer iz Latvije

7.7.2009 ob 20h, Cerkev sv. Jožefa
Komorni zbor Kamer - Pesmi sveta Soncu
Umetniški vodja in šef dirigent: Maris Sirmais
Dirigent: Janis Liepins
www.ljubljanafestival.si

Mladinski zbor Kamer pod vodstvom dirigenta Marisa Sirmaisa nam je na koncertu v cerkvi sv. Jožefa predstavil štirinajst skladb v okviru projekta Pesmi sveta Soncu (Songs of the World to the Sun). Idejna zasnova sega v leto 2005, ko je tedanja latvijska predsednica Vaira Vike-Freiberga izbrala osem latvijskih ljudskih pesmi za nove uglasbitve skladateljev. Projekt je nadaljeval sedanji dirigent zbora Maris Sirmais s povabilom sedemnajstim skladateljem celega sveta, da uglasbijo pesmi o soncu za Komorni zbor Kamer. Na koncertu so bili skladatelji zastopani z eno pesmijo, tako da sta iz programa izpadli skladbi Rojstvo skladatelja Peteris Vasksa in Če bi mi sonce podalo roko skladatelja Raimondsa Paulsa.

Že s prvo skladbo-miniaturo je zbor s svojim zvokom napolnil cerkev, kar v tako akustičnem prostoru, roko na srce, niti ni bilo posebno težko. Kljub temu je program v nadaljevanju postregel z zahtevnimi skladbami skladateljev Sandstroma, Urmasa Sisaska in Vytautasa Miškinisa. Zbor se je izkazal z mehkimi prehodi med ženskim in moškim delom zbora, očarali so lebdeči soprani z enotnim zvokom, ki ga na naših tleh redko slišimo. V skladbi Urmasa Sisaska Čudežna stvaritev za sonce so izvrstno poudarili dinamične kontraste in kontraste med enoglasnimi in mogočnimi skupnimi deli, čeprav se je na trenutke zdelo, da je moški del zbora v svoji polnosti zvoka nekoliko zaostajal za ženskim.

Zbor odlikujejo izvrstni solisti, ki so se izkazali v delu Miškinisa in avstralskega skladatelja Stephena Leeka. Še posebej bi pohvalila izbiro solistke v pesmi Ne odhajaj sonce (V.Miškinis), katere glas se je imenitno spajal z zvokom piščali skuduči. Prav tako so solistke v skladbi Stephena Leeka Knowee s svetilkami, begajočimi pogledi, tavajočim gibanjem, srce parajočimi klici in stabilno intonacijo ob spremljavi zbora zvenečega kot avstralski didžeridu, ustvarile posebno vzdušje in uspele osupniti občinstvo.

Izpostavila bi še skladbo venezuelskega skladatelja Alberta Graua, v kateri naj bi do izraza prišel ritem »bossa nove«, vendar zaradi dolgega odmeva to žal ni bilo mogoče. Skladba je opremljena s koreografijo, ki korenini v Južni Ameriki in se v njej pevci prav zaradi tega niso najbolje znašli, kar se je kazalo predvsem v neskladnih gibih teles in pomanjkanju »južnjaškega« temperamenta. Kljub temu je koncert Komornega zbora Kamer navdušil s svojim prepričljivim, kompaktnim zborovskim zvokom in discipliniranostjo mladih pevcev in pevk. Ne bi bilo slabo, če bi njihove metode pod drobnogled vzele tudi ustanove, ki se ukvarjajo z vzgojo mladih pevcev v našem prostoru.

Veljalo bi razmisliti tudi o primernosti prostora za zbor s tako široko paleto zborovskih zmogljivosti. Prepogosto je bila njihova natančnost interpretacije, izgovorjave in ritma prikrita zaradi odmeva, kar je pri poslušalcih pustilo rahlo grenak priokus. Zbor s takšnimi dosežki in zmožnostmi bi si zaslužil dvorano primerno svoji kvaliteti.

Glede na to, da slovimo kot narod z razvito pevsko tradicijo, sem na koncertu pogrešala kakšnega zborovskega pevca več. Mogoče je k slabi obiskanosti koncerta botrovalo tudi dejstvo, da so samo uro kasneje v Križankah nastopili Fred Cole in Take 6. Vsekakor bi bilo bolje, da se koncerta ne bi odvijala na isti termin, ker imata večinoma enako ciljno publiko.


Ana Erčulj