Edgard Varèse

Nekaj misli o velikem glasbenem vizionarju v duhu in ob zvokih katerega bo potekal letošnji Festival Slowind

Ko so v začetku dvajsetega stoletja na »pogorišču« tonalne glasbe vzklile nove glasbene estetike in perspektive, so se ob vrsti kompozicijskih šol pojavljale tudi glasbene osebnosti, ki so s svojimi vizijami presegale skupne umetniške usmeritve in ideologije. Morda ni naključje, da so se mnoge izmed njih razvile prav v z vélikim kanonom evropske glasbene umetnosti manj obremenjenih Združenih državah. Ob imenih kot so Charles Ives, tudi C. Ruggles ali C. Seeger pa zlasti izstopa francoski skladatelj Edgard Varèse.


Varèse se je leta 1915 iz Evrope preselil v New York. Za seboj je pustil uničene mladostne skladbe, s seboj pa je prinesel spodbudne vtise baletov Stravinskega ter poznanstva z Debussyjem in Busonijem. V novi deželi je hitro zaslovel kot neutruden organizator, v vlogi dirigenta je ameriškemu občinstvu prvi predstavil največja takratna evropska dela Schönberga, Hindemitha, Stravinskega in drugih, izpostavljal se je kot idejni vodja mednarodnega umetniškega povezovanja in, kot zanimivost, našel celo čas za stransko vlogo v nemem filmu. Varèseu je Amerika že od otroških let dalje pomenila deželo odkritij, pustolovščin … tistega Neznanega. Takoj ob prihodu je začutil, da mora nov svet dobiti primerno idejno vzporednico tudi v njegovi glasbi in tako je do leta 1921 ustvarjal simfonično skladbo Amerike. Naslov (Varèse je nekoč izjavil, da bi skladbo lahko poimenoval tudi Himalaje) je bolj kot karkoli drugega simbol skladateljeve osebnega umetniškega položaja in zazrtosti v prihodnost. Kljub temu, da marsikdo ob sirenah, piščalih in nenehnemu vrenju glasbenih misli v delu zagleda mestni vrvež med newyorškimi nebotičniki, so Amerike v naslovu zamišljene bolj kot duhovno ozračje polno inovacij in odkritij. A hkrati je Varèse v skladbo vtkal mnoge evropske izkušnje – začetek altovske flavte še vedno spominja na Debussyja, divji ritmi, tolkala in masivni orkestrski bloki pa na Pomladno obredje Stravinskega, ki je še ne desetletje nazaj pretreslo pariško občinstvo. Že Amerike izdajajo Varèsea kot skladatelja, ki intuitivno ravna z mogočno zvočno silo in prav tako oblikuje tudi obliko. Ta se sestavlja iz zaporedja preobrazb začetne teme in sonornih vrtincev orkestra. 

V delih, kot sta Amerike ali Arcana imajo v ogromnem orkestrskem aparatu posebno vlogo tudi tolkala in prav posebna sonornost teh glasbil je Varèsea med letoma 1929 in 1931 vodila v skladanje dela, na katero je bil kasneje kljub vsej svoji pregovorni skromnosti najbolj ponosen. Ionizacija za 13 tolkalcev je kratka, šestminutna skladba z vrsto kratkih ritmičnih zamisli, ki se v glasbeni horizontali in vertikali srečujejo in sestavljajo v neverjetno gosto prepletene zvočne oblike. Ritmična zapletenost skladbe je predvsem z združevanju različnih ritmičnih motivov, medtem ko se tempo spremeni le enkrat. V prvem planu tako niti ni sam ritem, pač pa bolj barvne posebnosti glasbil in njihovih skupin. Ionizacija sicer ni prva skladba, ki bi bila napisana zgolj za tolkala, je pa prav gotovo ena izmed pionirskih in izvirnejših.

Varèse je praktično celo svojo ustvarjalno kariero sanjal o novih glasbenih napravah, ki bi ustvarjalcu služile prav tako dobro kot tradicionalna akustična glasbila. Poznal je poskuse italijanskih futuristov, ki so že pred prvo svetovno vojno sestavljali stroje, ki so oddajali različne hrupe, a sam je imel vizijo o novih zvočilih, s katerimi bi lahko upravljal s prav tako občutljivostjo, kot s tradicionalnimi instrumenti. O tej razliki je tudi zapisal:

Futuristi so verjeli v dobesedno proizvajanje zvokov; jaz verjamem v preoblikovanje zvokov v glasbo.

Iskanje novih glasbenih instrumentov ga je vodilo do raziskovalcev v Bellovi tovarni telefonov ter do hollywoodskih studiev, neuspehi pa so ga vsakokrat izčrpali tako finančno kot psihično. Med uspešnejšimi poskusi je bilo sodelovanje z Léonom Théréminom, iznajditeljem teremina in uporaba martenotovih valov. Prave tehnične možnosti mu je z magnetofonskim trakom lahko ponudilo šele obdobje po drugi svetovni vojni. Prvi snemalnik je dobil v času, ko je pisal Puščave in nemudoma vključil vanje elektronske posnetke, edino delo izključno za megnetofonski trak pa je Elektronska poema. V kompoziciji je očitno, da je Varèse razumel nov glasbeni medij predvsem kot razširitev polja zvenov, saj glasba Elektronske poeme ohranja zanj značilno strukturiranost in razmišljanje v okviru instrumentalne glasbe – v delu lahko slišimo celo okruške inštrumentov: tolkala, orgle, celo človeški glas, ki povezuje elektronski svet s človeškim. Varèse je Elektronsko poemo ustvaril za svetovno razstavo v Bruslju leta 1958, predvajala pa se je v paviljonu podjetja Philips. Načrt za paviljon je napravil eden največjih skladateljev povojnega modernizma in arhitekt Iannis Xenakis, sodelavec v biroju slavnega arhitekta Le Corbusiera. Elektronska poema se je v paviljonu iz štirih kanalov predvajala prek 350ih zvočnikov ob vizualni predstavi v režiji Le Corbusiera.

Varèsejevi Elektronski poemi je v predstavi leta 1958 sledila kompozicija Concret PH Iannisa Xenakisa, konstruktorja paviljona. Ob koncu svojega življenja je Varèse kljub še vedno okornim elektronskim glasbenim sredstvom končno lahko začel uresničevati svoje dolgoletne načrte o komponiranju za nov glasbeni medij, hkrati pa je prišel v stik s podobno mislečimi mladimi evropskimi skladatelji, kot je bil na primer Xenakis, na katere je imel bržkone odločilen vpliv. A pri tem je šlo za mnogo več, kot le za elektronsko glasbo. Edgard Varèse je že desetletja pred tem začel razmišljati o glasbi na popolnoma nov način, ki nam danes razkrije vzroke zakaj je najnaprednejša sodobna glasbena umetnost zadnje polovice stoletja takšna kakršna je. Varèse je začel razumevati zvok kot prostorsko snov, kot živo, neodvisno materijo in glasbo kot zvočno zgradbo. Povedano natančneje: ni več razmišljal o glasbi kot o rezultatu treh do tedaj glavnih elementov – melodije, harmonije in ritma, pač pa o novih parametrih glasbe – o zvočnih barvah, gostoti, teksturah, intenzivnosti in drugih parametrih, ki ustvarjajo glasbeno pripovedovanje prav tako, kot je to v preteklosti počela igra melodije, harmonije in ritma. Tudi v tem se nam razkriva zakladnica Varèsejeve glasbe, ki še danes ponuja možnosti temeljnega razumevanja sodobne glasbe in njenega doživljanja.

Primož Trdan

V poslušanje:
Celoten opus Varèsea na dveh CD-jih: pred dobrim desetletjem ja Riccardo Chailly posnel vsa skladateljeva dela. Chaillyjev pristop vehementno oživlja Varèseov veličastni zvočni svet.  
Boulezovi zgodnejši posnetki za založbo Sony ali novejši za DG: Pierre Boulez je morda celo največja dirigentska avtoriteta za glasbo 20. stoletja. Je vseskozi analitičen dirigent, ki  trezno (nekateri pravijo: hladno) premeri partituro.