Objave
Orkester Slovenske filharmonije, Gabriel Chmura (dirigent), Nikolaj Tokarev (klavir)
program: P. Šavli, P.I. Čajkovski, A. Honegger
www.cd-cc.si
Šavlijeva prelivajoča se Sotočja, zasanjeni Koncert za klavir in orkester št. 1 v b-molu Čajkovskega in Honnegerjeva Simfonija št. 3, "Liturgična". Program, ki sestoji iz novega dela slovenskega skladatelja, koncerta za klavir in orkester, ob kateremu psihološki fenomen déjà vu kar naenkrat zaživi v novi zvočnosti – isto delo smo lahko poslušali pred tremi tedni, ter simfonija, ki nosi filozofsko misel, zraslo na izkušnji druge svetovne vojne. Po mojem mnenju dokaj nepovezano sestavljen glasbeni večer.
Sotočja Petra Šavlija sam skladatelj povezuje s prispodobo reke, od njenega začetka v gorah, pa vse do njenega konca. Podobna je tudi sama glasba; gosta ter široka harmonska sredstva, katerim sopostavlja posamezne elemente glasbenega slikanja. Skladba se očitno napaja v določenih impresionističnih idejah, glede katerih se pa postavlja vprašanje, v kolikšni meri lahko takšna skladba še zadovolji malce zahtevnejšega poslušalca. Z obrtnega stališča odlično sestavljeno glasbeno delo, sama povednost takšne glasbe, ki se napaja v določenih fenomenih narave, je pa mogoče manj zanimiva.
Z delom Čajkovskega je Nikolaj Tokarev pokazal mladostno vihravo interpretacijo, nas je pa že na začetku presenetil z nekoliko rubato igranjem. Vsekakor pozdravljam bolj svež pristop k delu, mu pa zaradi svobodnejše igre orkester včasih ni zmogel povsem slediti, kar je bilo dokaj očitno v tretjem stavku; seveda so bili takšni ritmični ekscesi prej izjema, kot pravilo. Tudi uvodni fortissimo je skorajda popolnoma preglasil godala, se je pa kasneje oddolžil z bolj poglobljeno interpretacijo. Nasploh je Tokarev deloval samozavestno, njegovo igranje je bilo dobro premišljeno, spretno je tudi krmaril med značajsko različnimi deli koncerta. Dobro je deloval tudi orkester, ki je, razen prej navedenih ritmičnih neskladij, deloval celovito ter nudil dobro bazo za izraz Nikolaja Tokareva.
Honeggerjeva Simfonija št.3 ni popolna tujka našega občinstva, saj je pri nas prvič zazvenela že leta 1954. Po več kot šestdesetih letih od njenega nastanka, je delo še vedno aktualno, saj je skladatelj v delu hotel izraziti upor „sodobnega človeka proti navalu barbarstva, neumnosti, trpljenja, stehniziranosti, birokracije“, kot pravi sam. Pod taktirko Gabriela Chmure smo slišali dobro uravnotežen sestav - čeprav bi mogoče godalom v prvem stavku lahko podelil malce več moči, orkester je tudi zadovoljivo ujel pulzirajoč značaj prvega stavka, ter priklical v spomin Honeggerjevo zgodnejše delo, Pacific 231. Zdi pa se, da je bil Chmura ponekod nejasen v podajanju navodil, kar je bilo moč slišati v drugem stavku, saj je orkester ponekod igral malce „po svoje“, si pa filharmoniki za izvedeno vseeno zaslužijo pohvale, še posebej me je navdušila točnost, jasnost ter nasploh energija, ki jo je izžareval orkester.
Marko Šetinc
Ja, koncert Čajkovskega se konec koncev izkaže za izvedbo ne tako nezahtevno delo. Pianist po mojem mnenju ni bil kaj prida, mogoče si ga (pre)hvalil zato, ker si za razliko od mene slišal tudi RTV verzijo. No, sicer to ni bistveno. Bolj pomembno je to, da je še enkrat postalo jasno, da je politika obeh orkestrov zgolj natrpavanje bednih poslušalcev s top 10 klasikami klasike. Jasno je tudi, da publika posluša takšen "hit" iz perspektive, skozi katero je "užitnih" le nekaj uvodnih taktov, ostanek pa je dolgočasen. In kaj spet sledi? Mahlerjeva 5. Nebi me presenetilo, če bi igrali le en stavek. In končno, Šavli. V tej glasbi se nič ne zgodi, niti se ne dogaja, gre le za (notranje nepovezan) niz zvočnih slik. Seveda je skladba tehnično dodelana, a se Šavliju ustavi že pri temu predpogoju za doseganje umetniškega. Groza me je, da lahko pride (zanima me po kakšnih poteh) kaj takega na abonmajski koncert. Če Slovenci nimamo boljše glasbe, oziroma glasbe sploh (gotovo jo imamo, a za njo ni "Šavlijevih poti"), potem bolje, da je sploh ne izvajamo. In ta isti gospod vzgaja tudi novo generacijo slovenskih glasbenikov na SGBŠ in vsi so navdušeni nad njim, ker je tako cool. Začaran krog.
OdgovoriIzbrišiNeverjetno, koliko nepotrebnega cinizma ti je uspelu stlačit v en komentar.
OdgovoriIzbrišiSicer nisem slišal nove Šavlijeve naročene skladbe, glede na to, kar v zadnjem času sem slišal njegovega, lahko mirno rečem, da je SF v zadnjem letu naročila že marsikaj slabšega.
In v čem je problem, da se igra Mahlerjeva Peta? In Zaratustra? To, da v napoved koncerta napišejo, da je en stavek ali en del še posebej znan, je lahko največ plehka reklama. O dvojni porciji Čajkovskega pa ne gre izgubljati besed.
Če se misliš kdaj ukvarjati s pisanjem (o glasbi), ti dobronamerno svetujem, da ne podcenjuješ, posplošuješ, sploh pa da ne žališ poslušalcev.
lp
Se popolnoma strinjam s Primožem. Aljaž, preveč cinizma, preveč ...
OdgovoriIzbrišiNe bi!!!
Sara
Ja, gotovo tak »slog« ni primeren za strokovno kritiko, glede tega se strinjam. Moj sestavek pač to ni, je le katarzični komentar. Za demonstracijo razlike si lahko ogledaš Ivanovo uradno kritiko in Ivanov komentar pod Anjinim prispevkom o festivalih sodobne glasbe.
OdgovoriIzbrišiVseeno pa, se ti res zdi, da večina poslušalcev ni bednih (pa pustimo zaenkrat ob strani to lastnost v povezavi z Dostojevskim in pa njeno žaljivo komponento)? Kaj je s ploskanjem med stavki, kaj je s stalnim nekulturnim vedenjem na koncertih, kaj je z ovacijami za soliste, ki niso premo-sorazmerne z njihovo kvaliteto, kateri del koncerta je v bistvu najbolj zanimiv…? Meni se zdijo precej bedni.
Problem Mahlerjeve Pete, Straussovega Zaratustre, Koncerta Čajkovskega, Mozartovega Jupitra itd. ni v samih delih. Vse naštete skladbe so gotovo prave mojstrovine. Problem nastane, ker te skladbe ob nekem specifičnem občinstvu dobijo podobo (klasičnega) šlagerja, kar sicer ni v skladu z njihovim bistvom. Tako paradigma klasične glasbe postane plehka melodija Čajkovskega, in iz tega izhajajoč razumem Tomčev gnus nad »muzejsko« umetnostjo. Res je, da vsak posameznik dojema umetnino na edinstven način, a razlika v dojemanju (umevanju) med glasbenim poznavalcem (ni potrebno imeti doktorata, je dovolj že nekaj truda) in popolnim laikom, je razlika na neki čisto drugi ravni. Tako bo laično občinstvo oboževalo Beethovnovo Deveto, pozni godalni kvarteti, pa jih predvidevam, nebi tako zelo navdušili. Ne vem kako naj še drugače povem oz. razložim, mislim, da razumete to razliko. Skratka, gre za neko fetišistično oz. fantazmatsko poslušanje. Če bi naredili poskus in takšne »hite« zamenjali z za poslušalce manj znanimi skladbami (ki bi bile še vedno na istem nivoju), bi po mojem mnenju videli vsaj manjši padec števila poslušalcev (če pa jih zamenjamo s skladbami 20.st., pa tako izgubimo skoraj vse). Ob takih skladbah se ustvarja določena glasbena klima, ki je le redko prevetrena s kakšno »novejšo« skladbo (to dejstvo je sicer manj problematično, kot občinstvo samo). Ta klima visi tudi nad celotnim glasbeno-izobraževalnim sistemom in učinkuje ideološko, deluje samovoljno in izrazito neobremenjeno (glej citat v nadaljevanju). Ustvarja se negiben gnijoč humus, iz katerega rastejo »rože«, kot je npr. Šavli.
O svoji skladbi Sotočja med drugim pravi: »Vsak trenutek, če si ga le izbereš, je lahko poln ljubezni in izpolnitve kot vsak nov dan.« Škoda, da tegale ni dočakal Adorno. (((Idilična skladba o reki, posvečena njegovemu profesorju. Ne morem, da ne bi rekel, da je to nekoliko gay.)))
Tako kot je rekel Marko (se strinjam glede celotne kritike, zadevo samo širim), gre za impresionistično naravnano delo, nikjer pa nisem slišal dramatičnega zvoka Lutoslawskega (po besedah skladatelja, naj bi le ta opredeljeval njegov glasbeni jezik). Tako kot sem že rekel je delo brez notranje duše, brez substance, oz. kakorkoli že imenujem to bistveno umetniško razsežnost. In ravno to dimenzijo glasbenega dela po mojem mnenju ne moremo postavljati na neko linearno lestvico (kot si rekel ti, da je bilo tudi kaj slabšega), se pravi da je ena skladba malo umetniška, druga še kar, tretja pa je zares prava umetnina. Šavlijeva skladba je dobra skladba, ki ni umetnina (brez partiture to težko utemeljujem, govorim na podlagi zvočne izkušnje izvedbe, ki naj bi bila po skladateljevem (in tudi mojem) mnenju zelo dobra), ampak to ni nikakršen problem da nebi bila izvedena ob dveh mojstrovinah (ki nista zgolj obrtniška izdelka). To pa zato ker klima, o kateri sem govoril prej, razoroži vsako kritiško poslušanje poslušalcev (razen če gre za sodobno glasbo, npr. Globokarja) in delo dejanskih kritikov (zato tudi ne razumem tvoje/vajine ravnodušnosti). Na koncertu sem ujel gospo, ki je govorila drugi, češ, da je ta naš Šavli prav fajn. Dvomim, da je bilo veliko tistih, ki so bili drugačnega mnenja. Zato se mi zdijo bedni.
Imej(te) v mislih, da so provokacije več ali manj v namen bolj razgibani debati in niso v nobenem smislu mišljene osebno. Lep pozdrav!
Oprosti, da ti ne bom na vse misli odgovoril; zanimivih vprašanj je (v bistvu: na srečo) precej. Sam mislim, da mora biti tako v uradni kritiki nekaj zanesenjaškega odnosa do umetnosti, kot mora biti tudi v komentarju (anonimnem ali pa ne) ena mera kulture.
OdgovoriIzbrišiO tem kdo je ali kdo bi lahko bil beden (pa seveda ni): vemo, kdo je že ploskal med stavki (ja, vem za kaj je šlo in da se je opravičil; samo priročen primer), za nesorazmerne ovacije so dolgoročno gledano navsezadnje največkrat krivi interpreti in odgovorni, ki jih ponovno angažirajo, nekulturno je tudi več kot preočitno komentiranje in pogovarjanje med klasičnim (v bistvu med vsakim) koncertom (torej: previdno kaj izjavljaš - hitro lahko sam postaneš »beden«). Je pa res tudi to, da tisti, ki jih imaš za bedne s svojim (bednim?) obnašanjem po navadi preglasijo, zasenčijo bolj pozorne poslušalce (te, ki jim praviš poznavalci, ne vem točno kam bi jih postavil v npr. Adornovo tipologijo). Na žalost so družbene norme pač take, da bi bilo izžvižganje strašansko nevljudno početje. Pa bi bilo zelo zdravo.
Si prepričan, da tako »bedno« občinstvo obstaja samo pri nas in samo v našem času? No, vsaj tak občutek sem dobil. Oprosti, ker spet izpostavljam Mahlerja, pa saj je bil tvoj komentar o Peti simfoniji tisto, kar me je najbolj zbodlo. Ko je Bernstein v ZDA začel promovirati in izvajati Mahlerjeve simfonije, je občinstvo menda redno in ne v majhnem številu zapuščalo dvorane – usoda »manj znanih skladb, ki so bile na istem nivoju« kot trdno zacementiran repertoar, v ameriških velemestih v šestdesetih. Mahler je vseeno malo poseben primer toda: ne prav obetavna »klima« verjetno ni oz. ni bila samo v provincah.
Ponovno poudarjam: nisem slišal novega Šavlijevega dela, zato ga žal ne morem komentirat. Glede na to, kar sem slišal o skladbi, pa imam občutek, da je zlivanje gnoja na Šavlija in njegovo skladbo pretirano. Ker nisem slišal skladbe, tudi moja pripomba ni letela toliko na glasbo, kot na tvoj prekomeren cinizem. O Šavliju sem pisal samo enkrat (na teh straneh, ob koncertu MD7) in se mi zdi, da nisem bil posebno ravnodušen.
lp
No, naj kot izrazito star in z zgodovinskim mahom prerasli car (v bistvu: mrtvi car) povem, da se mi zdi Aljažev ton primeren. Je pa res zelo kritičen - morda ne sodi nekam v javno kritiko, na papir - v internetni pogovor, ki prenese marsikaj (gl. slovenske politične forume, kako se obmetavajo komunajzarji, ta rdečkarji, pa ta farški, ta črni, partizani pa belčki ipd.).
OdgovoriIzbrišiGlede Šavlija tole.
Skladba je brezvezna.
Ampak zdaj jo kontekstualizirajmo: znotraj abonmaja SF se izkaže za kar ok slovensko skladbo. Lepo poglihana, orkestrsko odlično izgotovljena, nekam dolgočana, brez vesbine, ampak ne plehka. Se da preživeti.
Po Bečanu je Šavli kar nekam karizmatičen umetnik z globoko prezenco. Ampak Šavli ob kakšnem "slowindovskem" avtorju...
Kriva je torej SF. Oz. nekakšni strokovnjaki, ki jo vodijo.
Poslušalci... So kakršne jih je naredilo okolje. V nečem se popolnoma strinjam z Aljažem: napovedovanje Zaratustre v smislu, glej glej glasba iz KUbrickovega filma, ali pa Mahlerjeve Pete, glej glej glasba iz Viscontijevega fima Smrt v Benetkah... je res propadel EPP. Bistvo prve skladbe ni v 1'30'' začetne glasbe, bistvo druge pa ne v Adagiettu, kot ni bistvo Čajkovskega v prvih 3 minutah.
Saj res, zakaj Čajkovski teme kasneje ne ponavlja več? Zakaj si Strauss ne privošlči še kakšnega sončnega vzhoda (vsaj v Zaratustri ne več)?
Je naloge tegale bloga po moje, da bi poslušalcem pričel razlagati, kaj je bistvo Straussa, pa Mahlerja, pa Vareseja in, bog pomagaj, Schuberta! In verjetno tudi kakšne malo manj popaste pop glasbe!
In to blog že počne!
Sicer pa čestitke za mnenja na temle blogu. A to znanje ste si sami pridobili ali študirate na kakšnem tako dobrem oddelku?
V mojih časih je bilo same nekaj polifonije...
Ivan Grozni
Zakaj Ivan Grozni in Aljaž tako grdo napadata Šavlija? Je izredno spoštovan in priljubljen profesor na KGBL, pa ne zato, ker bi se spuščal na nivo srednješolcev in zato hotel biti "kul", ampak zato, ker šarmira s svojim velikim znanjem in kulturnostjo. In kako lahko kdo s tako lahkoto posplošuje, da "slowindovski" skladatelji bolje pišejo za orkester kot Šavli? Koliko Šavlijevih orkestrskih skladb pa vidva sploh poznata? Res morda "Sotočje" ni tako uspelo delo, vendar ima Šavli na zalogi vrsto sijajnih orkestralnih del, npr. Favillo.
OdgovoriIzbrišiZato me je kar strah, če bosta Aljaž in "Ivan Grozni" kdaj učila v šoli, ker bosta samo s cinizmom ubijala vsako željo po poslušanju slovenske glasbe.