Objave
program: A. Jolivet, M. Paš, C. Wen-Chung, E. Varèse
www.slowind.eu
Že prav dobro smo se navadili, da Festival Slowind vedno znova pokaže na prenekatero hibo domače koncertne dejavnosti – predvsem z vsakokratnim tematskim osmišljanjem izbranih koncertnih sporedov, izkazovanjem pozornosti tisti glasbi, ki jo čudna selekcija neupravičeno izključuje iz kanona največjih glasbenih del in tudi s spodbujanjem misli o glasbi.
Na prvem koncertu smo slišali dve deli, ki se napajata v znamenitih Ionizacijah Edgarda Varèsea, stične točke dogajanja letošnjega Slowinda. André Jolivet v Varèseu posvečenemu Cérémonialu mojstru sledi z izbiro inštrumentov, a krene na lastno pot z melodično plastjo, poleg tega pa tudi mnogo bolj zaupa zvočni sili, kar na viških ustvarja sapo jemajočo intenzivnost. Wen-Chungovi Odmevi iz soteske so zamišljeni drugače: skladatelj si želi predvsem barvanja glasbenih misli s prekrivanjem sorodnih glasbil. Zadržana procesualnost se v glasbenem toku postavlja ob konfliktne muzikalne akcije različnih tolkal in to tvori nekakšno razpetost med enakim in kontrastnim, zvenečim in gibajočim. A na koncu se izkristalizira dejstvo, da gre za skladatelja, zazrtega v zvok in njegovo izzvenevanje, zaradi česar morda celo trpi oblikovna povednost. Tudi interpretacija sodobne glasbe očitno ponuja več pristopov: sploh v Jolivetovi skladbi so pred kirurško natančnostjo izvajanja stopali animirani izbruhi in nemirni dražljaji.
V noviteti Sotonamor Mihaela Paša glasbeni tok znova vztraja v repetativnosti, posnetek elektroakustičnih zvočnih dogodkov in igra kvinteta s klavirjem si nenehno komplementarno približujeta in oddaljujeta, udarec s sekiro, ne brez performativne vrednosti, pa sicer dramaturško »preseka« nit, a ne zatre zgodbe v vsebini. Po lastnih besedah se skladatelju v Sotonamorju pletejo misli o dandanašnjih socialnih in medčloveških tragedijah, kar je poslušalcu še najbolj jasno šele ob elektroakustičnem posnetku na samem koncu dela. Ob tem pa spremljamo v resnici ne prav prepričljivo dodelano inštrumentalno pisavo, ki bi lahko z monotonostjo teksture nosila idejo nespremenljivosti. Skladbo tako prepaja nekakšen dialektičen odnos med estetizirano življenjsko stvarnostjo in semantizirano instrumentalno substanco.
Pred izvedbo Varèseove mojstrovine Puščave je Chou Wen-Chung pripravil tudi razlago skladbe. Taki poskusi so vedno znova tvegani – kako razložiti kompleksno ustrojeno glasbo tudi laičnemu poslušalcu tako, da jo bo resnično bolje razumel in da bo sposoben nov pogled uglasiti še s poslušalsko izkušnjo. Wen-Chung je iz množice analitičnih ugotovitev in lastnih pogledov na Varèsea publiki navrgel vrsto biografske faktografije, prezahtevnih glasbenih primerov in osebne vizije skladateljevih idej. Iz tega ni bilo jasno, kako naj bi se poslušalec zbližal s to glasbo, vseeno pa cenim strokovnjakovo sklepno spodbudo k osebni interpretaciji Varèsea, zlasti pa željo po ozaveščanju poslušalcev, v kateri je Slowind med domačimi organizatorji bolj kot ne osamljena, a zato toliko bolj svetla izjema.
Zasedba pihal in trobil Puščav sama po sebi ne omogoča enostavnega dinamičnega in barvnega zlivanja zasedbe, prav tako ne intonančne čistosti. Robert Aitken je z jasnim uvidom v partituro in živo predstavo o sonorni snovi blizu popolnosti odigral vlogo zvočnega arhitekta. Bloki so se sestavljali, muzika je tekla, glasbeniki so bili pripravljeni, bistveno več pa si niti ne moremo želeti.
Na prvem koncertu smo slišali dve deli, ki se napajata v znamenitih Ionizacijah Edgarda Varèsea, stične točke dogajanja letošnjega Slowinda. André Jolivet v Varèseu posvečenemu Cérémonialu mojstru sledi z izbiro inštrumentov, a krene na lastno pot z melodično plastjo, poleg tega pa tudi mnogo bolj zaupa zvočni sili, kar na viških ustvarja sapo jemajočo intenzivnost. Wen-Chungovi Odmevi iz soteske so zamišljeni drugače: skladatelj si želi predvsem barvanja glasbenih misli s prekrivanjem sorodnih glasbil. Zadržana procesualnost se v glasbenem toku postavlja ob konfliktne muzikalne akcije različnih tolkal in to tvori nekakšno razpetost med enakim in kontrastnim, zvenečim in gibajočim. A na koncu se izkristalizira dejstvo, da gre za skladatelja, zazrtega v zvok in njegovo izzvenevanje, zaradi česar morda celo trpi oblikovna povednost. Tudi interpretacija sodobne glasbe očitno ponuja več pristopov: sploh v Jolivetovi skladbi so pred kirurško natančnostjo izvajanja stopali animirani izbruhi in nemirni dražljaji.
V noviteti Sotonamor Mihaela Paša glasbeni tok znova vztraja v repetativnosti, posnetek elektroakustičnih zvočnih dogodkov in igra kvinteta s klavirjem si nenehno komplementarno približujeta in oddaljujeta, udarec s sekiro, ne brez performativne vrednosti, pa sicer dramaturško »preseka« nit, a ne zatre zgodbe v vsebini. Po lastnih besedah se skladatelju v Sotonamorju pletejo misli o dandanašnjih socialnih in medčloveških tragedijah, kar je poslušalcu še najbolj jasno šele ob elektroakustičnem posnetku na samem koncu dela. Ob tem pa spremljamo v resnici ne prav prepričljivo dodelano inštrumentalno pisavo, ki bi lahko z monotonostjo teksture nosila idejo nespremenljivosti. Skladbo tako prepaja nekakšen dialektičen odnos med estetizirano življenjsko stvarnostjo in semantizirano instrumentalno substanco.
Pred izvedbo Varèseove mojstrovine Puščave je Chou Wen-Chung pripravil tudi razlago skladbe. Taki poskusi so vedno znova tvegani – kako razložiti kompleksno ustrojeno glasbo tudi laičnemu poslušalcu tako, da jo bo resnično bolje razumel in da bo sposoben nov pogled uglasiti še s poslušalsko izkušnjo. Wen-Chung je iz množice analitičnih ugotovitev in lastnih pogledov na Varèsea publiki navrgel vrsto biografske faktografije, prezahtevnih glasbenih primerov in osebne vizije skladateljevih idej. Iz tega ni bilo jasno, kako naj bi se poslušalec zbližal s to glasbo, vseeno pa cenim strokovnjakovo sklepno spodbudo k osebni interpretaciji Varèsea, zlasti pa željo po ozaveščanju poslušalcev, v kateri je Slowind med domačimi organizatorji bolj kot ne osamljena, a zato toliko bolj svetla izjema.
Zasedba pihal in trobil Puščav sama po sebi ne omogoča enostavnega dinamičnega in barvnega zlivanja zasedbe, prav tako ne intonančne čistosti. Robert Aitken je z jasnim uvidom v partituro in živo predstavo o sonorni snovi blizu popolnosti odigral vlogo zvočnega arhitekta. Bloki so se sestavljali, muzika je tekla, glasbeniki so bili pripravljeni, bistveno več pa si niti ne moremo želeti.
Primož Trdan
Praviš da je program festivala dobro premišljen in nudi prostor skladbam, ki jih je "selekcija" obšla, pa si tega niso zaslužile. Tak primer je gotovo Vareseov opus. Sicer ne vem zakaj so skladbi, na katere je vplivala Ionizacija, postavili na spored ob Puščave, čeprav bo izvedena tudi Ionizacija, ampak zanima me nekaj drugega. Če prav razumem "Slowindovce" ti želijo podpreti tudi (bolj ali manj) mlade slovenske skladatelje in jim nameniti nekaj prostora v svojem programu. Se ti zdi smiselno postavljati na program dela ranga Paševe skladbe, samo zaradi tega, da dobi prostor mlad skladatelj, čeprav ni niti slogovno niti kvalitativno blizu Vareseu? Bi bilo bolj smiselno na to mesto postaviti še druge skladbe, ki jih lahko ne samo povežemo z Vareseom, ampak jih lahko razumemo tudi kot prikaz pomembnih postaj na poti do Vareseove verzije emancipacije zvoka? Poleg Debussyja, Busonija in Xenakisa bi bil smiseln vsaj še Webern.
OdgovoriIzbrišiMislim, da je prav, da Slowind pouja možnost mladim skladateljem za predstavitev in izvedbo njihovih del. Kje drugje so skladbe sploh lahko izvedene???
OdgovoriIzbrišiTako se lahko najde kakšna svetla točka ... Samo, da jim ne stopi preveč v glavo. Počakajmo še, da vidimo, kakšnega asa skriva Progar v rokavu.
Veliko boljše je tudi, če je ena noviteta uvrščena v dober program. Si predstavljaš koncert samih "paševskih" novitet?
by
Hot lips
Ja, Varese bi lahko bil z nekaterimi skladbami del standardnega repertoarja, ne pa da npr. Arcano lahko izvajajo samo kot sodobno skladbo v družbi Globokarjeve glasbe.
OdgovoriIzbrišiDa Ionizacije niso bile izvedene na tem koncertu bi še najlažje razložil s tem, da Slowind redko programira koncerte "na prvo žogo". Zato je res težko nedvoumno razumeti njihove (vseeno bi rekel: premišljene) zasnove - So želeli s tem med seboj bolj povezati posamezne koncerte? Jim ni ustrezala prevlada tolkal na enem samem koncertu? Tema koncerta je bil Varesejev vpliv in Puščave so najbolj "napredno, vizionarsko" skladateljevo delo, ki bi lahko imelo največ dometa na prihodnje generacije?
To zadnje bi se morda lahko povezovalo z novitetami. Tudi Šarc je v pogovoru namignil, da so potihem pričakovali kakšno povezavo z Vareseom, ampak vseeno sem siguren, da so vedeli kakšen slog lahko pričakujejo od Paša (vsaj glede na to, kakor poznam njegovi Dies irae in S). Slowind zadnja leta redno naroča 2-3 nova dela na leto, kar (mislim, da se vsak strinja) je samo pohvalno in zdi se mi, da ta naročila ponavadi nimajo posebej močne vezi s konceptom festivala. Tudi skladbe N. Šenk, L. Vrhunc in M. Bonina niso imele pred dvema letoma kakšne posebne povezave z Globokarjem kot človekom glasbenega teatra in avantgarde.
Webern sploh ne bi bil slab izbor. Meni bi bil bistveno bolj všeč, kot tisti neoklasicizem/impresionizem nedeljskega koncerta. Vseeno pa je očitno, da so izbirali skladbe bolj po logiki neposrednega stika z Vareseom (razen naročenih).
lp & hvala za komentarja
Res je, da so naročila Slowinda zelo dragocena. Kje naj se izvajajo bolj sodobna dela mladih skladateljev, če ne tu? To "breme" hvala bogu prostovoljno prevzema Slowind, morala pa bi ga sama Akademija za glasbo (s svojim orkestrom/zborom) in vse druge glasbene institucije. Skratka, na festivalu Slowind bi raje slišal še druge redko izvajane mojstrovine 20./21.st., mladim skladateljem pa privoščim vsaj dan na Slovenskih glasbenih dnevih, če že integracija v vsakodnevno koncertno življenje ni mogoča. Ne razumite narobe, nič nimam proti mladim skladateljem, me pa moti nedojemljivost našega glasbenega prostora za njihova dela. Ker v njega niso vpeti, ker njihova dela niso na očeh javnosti, ker ne dobijo nikakršnega feedbacka za svoje delo, jim je tako še težje. Je pa verjetno delno res tudi obratno - da mladi skladatelji zaradi tega zavračajo glasbo, ki jim jemlje prostor na sporedih. Občutek imam, da se zaradi tega usmerjajo izredno ozko, izključno v svojo lastno poetiko, njihov pregled "glasbene evolucije" pa ne sega dlje kot pol stoletja nazaj. Zgleda, kot da "klasični" repertoar pojmujejo ločeno od svojega ustvarjanja, čeprav je po mojem mnenju to neupravičeno. Npr. Varesea pojmujemo kot izrazito sodobnega, revolucionarnega (domnevam, da ga še vedno tudi te mladi skladatelji)- povežemo ga lahko z Webernom, Weberna lahko povežemo z Schoenbergom, Schoenberga z Brahmsom in Wagnerjem, slednja z Beethovnom, Beethovna s Haydnom itd. Tako da mislim, da bi se lahko veliko naučili od naštetih, tudi tistih na začetku "verige".
OdgovoriIzbrišiDa Slowind izvaja dela mladih slovenskih skladateljev je vsekakor zelo dobra poteza, študenti kompozicije tako niso omejeni zgolj na produkcije v okviru Akademije za glasbo, ampak se vključujejo v splošno koncertno dogajanje, katerega primerek (čeprav zelo samosvoj) je Festival Slowind.
OdgovoriIzbrišiKar se tiče usmerjanja skladateljev v lastno poetiko - le kaj bi lahko bilo narobe s tem? Povsem naravno je, da iščejo svoj lastni izraz, ob svojem razvijanju seveda preučujejo tudi partiture drugih skladateljev, vendar morajo v končni fazi najti to "lastno poetiko", ki je pravzaprav ciljna točka razvoja (oz. najdevanje lastnih poetik, kompozicijskega razvoja seveda ne moremo dojemati linearno).
Nič ni narobe z usmerjanjem v lastno poetiko. Seveda ne mislim, da bi ta morala biti konglomerat vseh velikih skladateljev glasbene zgodovine. Mislim pa, da je oblikovanje zares lastne in avtentične poetike nemogoče brez refleksije, ki se tiče drugih mojstrovin. Na tak način je do ene najbolj naprednih in originalnih poetik prišel tudi Varese. Skratka, o nas samih lahko veliko zvemo pri drugih, pa ni nujno, da je tisto kar prepoznamo kot svoje še od koga drugega.
OdgovoriIzbrišiLastna poetika - pojem, ki je po mojem mnenju kakšnemu mlademu, pa tudi ne več tako mlademu skladatelju tuj, oz. ga ne razumejo v pravem smislu. Pojem ki združuje potovanje brez konca, čeprav zazrto v venomer izmikajoč se cilj ter večno iskanje novega, kot tudi starega. Namreč, ko pride skladatelj enkrat do cilja (bolje rečeno, ko skladatelj misli, da je prišel), je umetniškega delovanja, v smislu iskanja novega konec. Saj kaj drugega pa je umetnost kot iskanje novega na poti negotovosti. Udobje, ki ga čutiš, ko te nesejo roke množice, nima v umetnosti iskati nič; bolj hvaležna je klofuta, ki nakazuje na to, da je glasba prišla tako globoko do poslušalca, da je izzvala notranji konflikt, ki se pa lahko manifestira le kot napad na avtorja dela. Heh, zdi se mi, da tle malce Vinko kriči iz mene.
OdgovoriIzbriši