Festivali sodobne glasbe in slovenski prostor

Povsod po Evropi se organizirajo festivali sodobne glasbe z mednarodnimi izvajalci in predstavljenimi skladatelji. Zakaj pri nas ni odmevnejšega festivala, ki bi bil primerljiv s festivali v svetu?

Za začetek omenimo, da v drugih vejah umetnosti situacija ni primerljiva z glasbeno. Beremo sodobne knjige, gledamo sodobne gledališke in plesne predstave, hodimo na razstave sodobne likovne umetnosti, gledamo umetniške filme, ki so že po definiciji iznajdba sodobnega časa.

Živimo v dobi pluralizma stilov. Umetnik se je individualiziral in ni več enotne šole, oprijemljive točke, na podlagi katere bi lahko z vso gotovostjo presojali umetniška dela. Gre za dobo (navidezno) totalne umetniške svobode in zdi se, da se je poslušalec v njej izgubil. Tudi zato, ker se je odprla veliko lažja pot – namesto, da bi sledil razvoju glasbe, ga spremljal in spotoma spreminjal tudi svojo percepcijo umetnosti, estetike, lahko spremlja predmoderno glasbo in zavrača vse novo ali pa se zateče k množični kulturi, ki ponuja odklop v nekritično apatijo (to seveda nista edini opciji, nikakor ne zanikam pomena alternativne glasbene kulture, ki tudi sooblikuje sodobno umetniško glasbo in obratno). V tem trenutku je seveda veliko težje pridobiti poslušalce, ki imajo popolnoma drugačen čut za estetiko, kot jo ponuja sodobna glasbena umetnost. Spustili so namreč velik kos glasbene zgodovine – tudi sto let stara glasba se jim zdi preveč moderna. Povprečen poslušalec klasične glasbe, ki bi si želel razumeti sodobno glasbo, mora preiti skozi zahteven miselni proces, se seznaniti s konceptom dela, s popolnoma drugačno estetsko mislijo; pravzaprav mora nadoknaditi, za kar ga je prikrajšala miselnost današnje družbe. Seveda se zatakne pri tem, kdo premore dovolj volje za tak proces. Že v izhodišču bi morali ostati v stiku s sodobnim nastajanjem umetnosti.

Odlična rešitev za nastalo situacijo se zdi razpoznaven festival, podprt tudi s strani medijev – mnogo ljudi, ki bi uživali v sodobni umetniški glasbi, za to niti nima priložnosti, saj z njo sploh niso seznanjeni. V Sloveniji seveda imamo nekaj festivalov posvečenih sodobni glasbi, kot npr. Unicum, cikel koncertov Koncertni atelje, Kogojevi dnevi, ter najboljši približek festivalu sodobne glasbe, kakršne srečujemo po svetu, Slowind. Vsem manjka nekolika širša zasnova in raznovrstnost dogodkov, čemur se spet najbolje približa Festival Slowind, vendar ta že v izhodišču ni namenjen prikazovanju prereza sodobnega umetniškega dogajanja po svetu, ampak je bil zasnovan za določen izvajalski korpus, četudi danes gostijo mednarodno priznane ansamble. Slowind si že v izhodišču ni želel biti velik mednaroden festival z množico raznolikih dogodkov – je pa edini, ki se ga privrženci sodobne glasbe lahko oklenemo ter ponuja vsebinsko kvaliteten program in zato zelo pomemben.

Večini slovenskih festivalov pa manjka tudi pomemben element, razpoznavnost. Živimo v dobi prevlade medijev in oglaševanja, zato je nujno pritegniti poslušalstvo preko teh mehanizmov. V Ljubljani težko najdeš osebo, ki ne pozna filmskega festivala Liffe, gledališkega Ex ponto, tudi festival sodobnega plesa Gibanica je imel predlani, ko je bil prirejen tretjič, popolnoma razprodane predstave. Naš prostor potrebuje nov festival sodobne glasbe, ki bo deloval na podoben princip – pritegniti mora tudi občinstvo izven strogih okvirov stroke, saj očitno obstaja širok krog ljudi, ki se zanima za sodobno umetnost, morajo se le še seznaniti z glasbeno.

Problematičen je tudi odnos glasbenikov do sodobne glasbe. Skozi proces glasbenega izobraževanja skorajda nikoli ne pridejo v stik s sodobno glasbo in ta praksa se prenaša tudi v naslednje generacije. Bodoči glasbeniki se pripravljajo na življenje v glasbenem svetu v katerem močno prevladuje romantično-klasicistični repertoar. Tisti, ki se zanimajo za glasbo časa v katerem živijo, pa se zdijo nekoliko ekscentrični in »posebni«, čeprav bi po vsej logiki situacija morala biti prej obratna. Stanje bi se lahko izboljšalo z motiviranjem bodočih glasbenikov in sicer s samim obstojem priložnosti na katerih bi se lahko udejstvovali na področju sodobne glasbene umetnosti; spet se zdi idealna rešitev festival, saj bi z večjim zanimanjem za sodobno glasbo verjetno naraslo število takšnih koncertov tudi v nefestivalskem času. Učenje sodobne glasbe v glasbenih šolah bi tako postalo povsem smotrno, saj bi jim glasbeni svet, v katerega vstopajo, omogočal izražanje pridobljenega znanja. Sodobna glasba mora prerasti okvir ozkega kroga strokovnega poslušalstva.

Anja Brezavšček