Fictive Situations: refleksija ob medmedijskem performansu

5.8., Mestna galerija, Ljubljana 
Tina Valentan (ples), Miha Ciglar (zvok), Nika Autor (vizualizacije)
www.autor.si, www.irzu.org

Praznina navideznega
Sprva umetnica deluje kot orodje aparata, ki s pomočjo svojih nesmiselnih kretenj sporoča svojo lastno resnico: premikanje oči sproža visokofrekvenčne zvočne dogodke, odpiranje ust aktivira vnaprej določene in posnete izjave. Umetnica pravilno igra svojo vlogo in v umetniški snovi (videu, zvoku) ni zaznavnih napak in odstopanj. Ko pa se umetnica osvobodi (prostovoljnega) nadzora, ki narekuje njeno vsebino, se namesto sporočil, za katera se je dozdevalo, da so plod umetničinih prizadevanj, pojavi vnaprej določena vsebina: namesto govora se vrtijo napisi, namesto njenih gibov popačenje slike. Po mučni osvoboditvi od aparata je umetnica sposobna izjavljanja le tistega plemenitega medmeta, ki tako lepo označuje izpraznjenost človeškega bitja.

Avtorji performansa nam sporočajo, da je niz dogodkov, ki jih bomo doživljali, nastavljanje ogledala evropskim kulturnim politikam in njihovemu diktatu umetniške produkcije. Ne gre pa izključiti tudi nekaj samokritičnosti sodobne umetnosti nasploh.

Za ogled video predstavitve performansa kliknite na zgornjo sliko.

Performans kot umetniško delo in dileme sodobnih umetnosti

Fictive Situations je kot performans ''delo, ki ni nobeno delo več''. Je delo, ki namesto v besedilu, materialu, obstaja v nizu medijskih situacij. Teorije sodobnih med- in multi-medijskih ter konceptualnih umetnosti nas učijo, da te prakse prelamljajo vezi z novoveškim sistemom lepih umetnosti. Po odpovedi estetiki kot lepega motrenja vsebinskosti umetniškega dela, stopa v ospredje golo preizpraševanje sodobnih bivanjskih in spoznavnih vprašanj: o okolju, človekovih dejavnostih, znanosti, političnosti, o civilizacijskih stvarnostih. Taka umetnost ne dopušča estetike kot orodja olepševanja, zanjo je že sama okoljska realnost nasičena z estetizacijami, z dekoriranjem sveta in totalnim ustvarjanjem okolja po meri trenutnega človeškega okusa; estetika v očeh take umetnosti očitneje kot del umetniške produkcije, danes postaja orodje v rokah trendov in njihovih kapric. Taka umetnost najbrž toliko bolj oblikuje nov pojem estetike kot sistema poetizacij in poetičnih odnosov znotraj ''dela'', kar spominja že na ideale avantgard, svojemu občinstvu pa s tem ponuja le realnost samo, tako kot je realen tudi svet, ki ga premerja in preizprašuje.

Pravzaprav ne svet, le eden izmed njih. V očeh opazovalca razsrediščene sodobnosti ne deluje le en svet, obstaja jih več in tako tudi ne poznamo ene umetnosti – umetnosti je več, meje med njimi pa niso čisto jasne. Prav tako, kot bi iz stališča novih umetnosti z estetiko determinirani (sodobni) umetnosti tradicionalnih medijev očitali dekorativnost, bi lahko o ''performativni'' umetnosti s parafrazo kritika in velikana slovenske glasbe prejšnjega stoletja zapisali, da ima vsako delo sebi lastno in izstopajočo estetiko, pa če jo je avtor predvidel ali ne. To kratko razmišljanje nas očitno vse bolj napeljuje k spoznanju, da lahko istočasno cenimo in doživljamo različne oblike izrazov, če le resnično spoznamo njihove različne jezike, pristope in vrednote. Bi to lahko bila celo etična nuja percepcije umetnosti?

V branje:
C. Dahlhaus: Estetika glasbe, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1986
J. Strehovec: Demonsko estetsko, Slovenska matica, Ljubljana, 1995