Objave
Nina Prešiček
program: M. Kagel, L. Lebič, J. Matičič, B. Bartok, I. Štuhec, J. Cage, N. Vester Trseglav
www.cd-cc.si
Recital iz cikla Predihano, ki je nosil naslov Vdih časa in ki je sovpadal z izdajo istoimenske zgoščenke, nam je pod prsti Nine Prešiček predstavil klavir kot inštrument v njegovem najširšem izvedbenem smislu – če zanemarimo uničevanje glasbila v izvajalske namene. Klavir je tako tistega večera v Klubu Cankarjevega doma postal spremljevalec grozljivke, se sprehodil čez skoraj vse možne tehnike igranja, se za trenutek ustavil tudi v mogoče bolj tradicionalni vlogi, ter nam za konec približal še malce vzhodnjaškega zena.
Klavir verjetno v tradicionalnem smislu spada v bolj „digitalno“ glasbilo, saj ne nudi prenekaterih izvajalskih tehnik, ki so v sferi godal, pihal, trobil..., zato je ponedeljkov koncert v smislu pianistične širine možnega na klavirju deloval nadvse osvežujoče. Dela Lojzeta Lebiča, Janeza Matičiča ter Igorja Štuhca so ponudila širok razpon povednosti samega glasbila, naj si bo to prozorna zvočnost širokih akordov, nasilna zgoščenih clustrov, vsiljena resonanca strun ter zven pedala klavirja. Sonet za Acija je Lojze Lebič posvetil Aciju Bertonclju, zato je bil pritisk na izvajalko še toliko večji. Nina Prešiček se je izkazala kot virtuozna pianistka s pretanjenim čutom za dinamiko, liričnostjo hitrih pasaž, kot tudi z neposredno grobostjo, ki jo Lebičevo delo, ki pluje med meditativnim tonalnim ter razburjajočim atonalnim, včasih tudi zahteva. Kozmofonija za klavir in magnetofonski trak Janeza Matičiča je združevala mogočnost klavirja ter nežne elektronsko sintetizirane zvene traku, ter obratno, sopostavljala liričnost in subtilnost strun proti agresiji „magnetofonskega traku“, oziroma v našem primeru zgoščenke. Rezultat je bil nadvse zanimiv poskus združitve klavirja kot solističnega glasbila ter posnetega gradiva v smislu koncertnega dela. Na žalost je Sonata 74 Igorja Štuheca, po prej omenjenih slišanih delih, kar nekako zbledela; delo solistke je bilo zopet vredno pohvale.
Vrnimo se na začetek večera, k skladbi MM51 Mauricia Kagla. Gre za delo, ki črpa iz glasbenih klišejev, ki naj bi se pojavljali v grozljivkah – nedvomno gre za filmski žanr, kjer prepotrebno atmosfero ustvari tudi grozljiva glasba – mišljeno v smislu sociološke percepcije in ne estetske sodbe. Delo nas je prepričalo z nekaterimi rešitvami, ki bi lahko zaradi izvenglasbenih povezav (naj omenim samo histeričen smeh izvajalke) delovale komično, nas je pa dovršenost same izvedbe prepričala ter delu dodala resnost. Skladba je bila tudi spremljana z video izseki iz filma Nosferatu, ki so sledili glasbenemu dogajanju; na tem mestu se postavlja vprašanje kako točno je video prispeval v estetski izkušnji. Menim, da bi skladba izpadla resneje – vprašanje je, v kakšni meri sploh lahko, saj je že njena intencionalnost tako prežeta s komičnostijo – če bi video odseki v tem primeru izpadli.
Nekje na sredi koncerta je program prelomil Béla Bartok s tremi skladbami iz cikla Na Prostem. Nina Prešiček se je zopet izkazala ter skladbam Z bobni in piščalmi, Barkarola in Musettes podelila potreben značaj ter svojskost. Mogoče je Bartok deloval kot tujec v druščini modernističnih skladb, je pa vseeno nudil pravšnjo igrišče za prikaz izvajalkinih interpretativnih zmožnosti.
Zadnja skladba sporeda V pokrajini Johna Cagea pa je skorajda nudila nekakšen „hladen tuš“ na predhodno slišano. Meditativna skladba, ki s svojo repetitivnostjo harmonsko enostavnih razloženih akordov skoraj lahko uspava poslušalca je resda zaokrožila izvajalski spekter Prešičkove, je pa bila tudi svojevrsten poslušalski izziv v smislu hitrega prilagajanja analitičnega ter estetskega duha poslušalca. Tudi ta skladba je bila spremljana z video projekcijo, katere povednost pa je nekoliko vprašljiva, saj nam podobne vzorce lahko generirajo tudi nekateri predvajalniki multimedijskih vsebin na računalnikih; mar se je video projekcija trudila nadoknaditi primitivnost notranje strukture Cageovega dela?
Kot presenečenje se nam je na koncu predstavila Nataša Vester Trseglav s skladbo Nov dih, ki združuje dramaturško igro z igranjem na klavir. Delo je nedvomno zanimiv performans in je nekako povezal Kaglovo grozljivko z gledališčem Nataše Vester Trseglav, je pa delo s strogo glasbenega stališča problematično objektivno soditi prav zaradi njene žanrske heterogenosti.
Marko Šetinc
Vrnimo se na začetek večera, k skladbi MM51 Mauricia Kagla. Gre za delo, ki črpa iz glasbenih klišejev, ki naj bi se pojavljali v grozljivkah – nedvomno gre za filmski žanr, kjer prepotrebno atmosfero ustvari tudi grozljiva glasba – mišljeno v smislu sociološke percepcije in ne estetske sodbe. Delo nas je prepričalo z nekaterimi rešitvami, ki bi lahko zaradi izvenglasbenih povezav (naj omenim samo histeričen smeh izvajalke) delovale komično, nas je pa dovršenost same izvedbe prepričala ter delu dodala resnost. Skladba je bila tudi spremljana z video izseki iz filma Nosferatu, ki so sledili glasbenemu dogajanju; na tem mestu se postavlja vprašanje kako točno je video prispeval v estetski izkušnji. Menim, da bi skladba izpadla resneje – vprašanje je, v kakšni meri sploh lahko, saj je že njena intencionalnost tako prežeta s komičnostijo – če bi video odseki v tem primeru izpadli.
Nekje na sredi koncerta je program prelomil Béla Bartok s tremi skladbami iz cikla Na Prostem. Nina Prešiček se je zopet izkazala ter skladbam Z bobni in piščalmi, Barkarola in Musettes podelila potreben značaj ter svojskost. Mogoče je Bartok deloval kot tujec v druščini modernističnih skladb, je pa vseeno nudil pravšnjo igrišče za prikaz izvajalkinih interpretativnih zmožnosti.
Zadnja skladba sporeda V pokrajini Johna Cagea pa je skorajda nudila nekakšen „hladen tuš“ na predhodno slišano. Meditativna skladba, ki s svojo repetitivnostjo harmonsko enostavnih razloženih akordov skoraj lahko uspava poslušalca je resda zaokrožila izvajalski spekter Prešičkove, je pa bila tudi svojevrsten poslušalski izziv v smislu hitrega prilagajanja analitičnega ter estetskega duha poslušalca. Tudi ta skladba je bila spremljana z video projekcijo, katere povednost pa je nekoliko vprašljiva, saj nam podobne vzorce lahko generirajo tudi nekateri predvajalniki multimedijskih vsebin na računalnikih; mar se je video projekcija trudila nadoknaditi primitivnost notranje strukture Cageovega dela?
Kot presenečenje se nam je na koncu predstavila Nataša Vester Trseglav s skladbo Nov dih, ki združuje dramaturško igro z igranjem na klavir. Delo je nedvomno zanimiv performans in je nekako povezal Kaglovo grozljivko z gledališčem Nataše Vester Trseglav, je pa delo s strogo glasbenega stališča problematično objektivno soditi prav zaradi njene žanrske heterogenosti.
Marko Šetinc
Samo ena stvar: kako lahko napišeš, da ima Cage-ova glasba primitivno notranjo strukturo?!? To se mi zdi precej sporno vsaj iz dveh pogledov:
OdgovoriIzbriši1.) Notranja struktura In landscapea niti ni tako primitivna (enostavna) kot se zdi ob poslušanju. Mislim, da je bilo tud v koncertnem listu napisano kako so natančno številčno urejeni takti in odseki.
2.) Tudi če odmisliš to urejenost, ki je ob poslušanju ne izlušči res nihče, se moraš zavedati, da merila pri pisanju o glasbi/umetnosti ne morejo biti absolutna. Ne moreš enako pisati o Cageu in o Matičiču ali pa Lebiču (isto kot ne moreš na čisto enak način poslušati njihove glasbe), ker izhajajo iz preveč različnih idejnih okolij - Cageova meditativna glasba iz ameriškega iskanja vzhodnih tradicij in filozofij, evropski modernizem pa iz emfatične želje po napredku. Isto npr. ne bi mogel enako pisati o Kaglovem avantgardizmu in Bartóku.
1.) Verjetno bi moral biti pri besedi "primitiven" bolj jasen in se očitneje navezati na harmonsko vertikalo, ki jo razloženi akordi Cageove skladbe tvorijo. Že iz poslušanja je jasno, da je zaloga tonov diatonična.
OdgovoriIzbrišiGlede oblike dela, ki je pa členjena na 3, 5 in 7 delov, kateri so nadaljnje členjeni po istem principu (gre torej za neke vrste razvejano formo) se pa postavi vprašanje kohezije oblike, ki je v primeru Cageove skladbe bolj arhitektonsko členjena, kot pa evolucijsko, kjer je pa soodvisnost posameznih strukturnih enot grajena na globlji ravni (seveda so tudi pojmi arhitektonsko, evolucijsko vredni svoje razprave).
2.) Z napisanim se popolnoma strinjam. Praviš, da se ne da enako pisati o idejno različnih glasbah (namenoma pišem v množini), seveda se jih tudi ne da isto poslušati. Sopostavljanje tako različnih glasbenih svetov zahteva freksibilnost v prilagajanju estetsko/analitičnega aparata poslušalca. Če je bil Bartok še dokaj blizu ostali druščini s tem, da je klavir razumel dokaj perkusivno in je harmonijo razumel v precej kompleksnem pomenu besede (čeprav se je navezoval na ljudskost, ki jo je pa razumel na dokaj specifičen način, to je, da je iz ljudskega črpal same zakonitosti gradnje melodike ter harmonije, namesto, da bi se trudil zajeti zgolj občutenje, ki jo ljudska glasba nudi), nas je Cage popeljal v "glasbeni" svet zen-budizma; postavi se seveda vprašanje kako lahko zunanji opazovalec interpretira vzhodnjaško miselnost in v kakšni meri lahko le-to prenese v zahodni svet, natančneje v zahodno resno glasbo, ampak to že presega meje tega komentarja. Če se vrnem na merila, ki jih uporabljamo pri vrednotenju glasbe, se je pa treba zavedati, da je bil koncertni dogodek zasnovan kot zaokrožena celota z določeno povednostjo - takšen repertoar je tudi izšel na zgoščenki, zato se postavlja vprašanje kakšen pomen ter odziv poslušalca je imela Cageova skladba napram prejšnjim, harmonsko/melodično/ritmično bolj kompleksno zasnovanim delom. Pri poslušanju Cageove skladbe je po moje lahko prišlo do treh rezultatov; ali je poslušalec začutil olajšanje zaradi enostavnejših zvočnih struktur, ali je prilagajanje na drugačno idejno zasnovo skladbe predstavljalo določen izziv, ali pa se je poslušalec znašel nekje vmes na premici med tema dvema poloma. Skoraj bi lahko pomislil, da je bila umestitec Cagea v program zgolj provokativne narave.
lp, Marko