Oratorijski koncert

22. 10., Cerkev sv. Antona Padovanskega v Ljubljani
program: F. Schubert, A. Dvořák
www.opera.si

Še vedno brezdomna – ali pa romarska, kakor vam ljubše – ljubljanska operna hiša, se je tokrat predstavila v čudoviti neoromanski baziliki na Viču v Ljubljani s pestrim, a dokaj smotrnim in enovitim programom. Prezbiterijska postavitev je orkestru in solistom zelo ustrezala, nekoliko težavnejša je bila za zbor, ki je bil »nabasan« pred tabernakelj. Akustični efekt, ki ga je postavitev nudila (zelo eteričen, oddaljen, že skoraj angelski zbor, prisoten orkester in zelo meseni, zemeljski solisti), je bil za Mašo zelo ustrezen, celo zanimiv in poglobljen, pri Te Deumu pa je deloval slabo (morda tudi za to, ker je Dvořák ob pisanju vedel, da bo delo izvedlo 300 pevcev v popolni akustiki njujorške dvorane Carnegie). Zaradi valeče se ploskovne zvočne slike (in občasne nezbraosti dirigenta), smo pri zboru pogosto pogrešili končnice, predvsem črki m in n, tiste bolj tehnične, torej t  in s, pa so bile izjemno točne.

A vse te akustične težave niso pokvarile vtisa o povsem novem zboru, ki ga je vodja zares izvrstno pripravila: po dolgem času so delovali kot enovit, homogen partner orkestru. Zbor je bil tudi intonančno čist, kar pa smo, zahvaljujoč orkestru – predvsem rogovom – pogosto uspeli preslišati (recimo začetek Creda). Težave so nastopile le pri izgovorjavi, ki kar nekajkrat ni bila poenotena: bomo peli est z ozkim ali širokim e, ali pa pacem s c ali č?! K zmedi so, seveda, pripomogli tudi solisti.

Pri dirigentu je bila opazna zelo jasna predstava o željenih tempih, ki jih je bil pripravljen prilagoditi danim akustičnim pogojem. Tako je na primer sklepna fuga Glorie zazvenela kristalno čisto in nikakor prepočasi; podobno velja za celoten Te Deum. Nekoliko so zmotili le občutno prehitri prehodi med deli Maše (iskreno upam, da niso bili pogojeni s strahom, da bi občinstvo ploskalo, saj smo bili nekajkrat opozorjeni, naj tega ne počnemo). Gašperšič je zelo uspešno krmaril tudi po razburkanem morju dinamike: mejo za orkestrov fortissimo je postavil zelo nizko in orkester uspešno držal pod njo (z izjemo začetka Te Deuma, ko so mu pavke, in za njimi cel orkester, nekoliko ušle izpod nadzora) in s tem omogočil poslušalcem, da smo sploh slišali zbor.

Med poslušanjem Schuberta se nismo mogli otresti občutka, da so solistični parti v partituri samo zato, ker se to pričakuje od dela z naslovom Maša; večino dogajanja in besedila tako ali tako prinese zbor. S podobno vnemo so k delu pristopili solisti: bili so tam, ker so pač morali biti... Resneje je k »vlogi« pristopila le Urška Žižek pri Dvořáku; resda je bila na začetku nekoliko nizka v višjih legah (tokrat ne zaradi orkestra, ki se je v drugem delu koncerta očitno že uigral), a je vse nadoknadila z izraznostjo v nekoliko bolj liričnih pasusih (Aeterna fac).

Za konec pa še to: v operi smo navajeni nadnapisov. In tudi pri tem koncertu se je vodstvo odločilo, da se posluži tega načina posredovanja besedila. Zares pohvalno in razveseljujoče! Ne le zato, ker je ceneje, temveč tudi zato, ker je zeleno. Hvala!

Aljoša Škorja