Objave
Zgodnji baleti Igorja Stravinskega (ponedeljek)Iz oddaje:
''Ideja za snov baleta Pomladno obredje s podnaslovom Prizori iz poganske Rusije se je skladatelju porodila v sanjah: pred očmi se mu je prikazalo mlado dekle, ki v krogu starešin pleše zadnji ples pred svojim žrtvovanjem. Stravinski se je s svojo vizijo obrnil na ruskega slikarja in etnologa Nikolaja Rerikha, ki je skladateljevo zamisel dopolnil z etnološko avtentično predlogo za balet. Ta je sestavljena iz niza prizorov, ki opisujejo igre, plese in rituale, s katerimi so stara ljudstva vzpostavljala stik s zemljo in svojimi predniki ter častila pomladna božanstva. Stravinski je v glasbo vpletel tudi ruske ljudske melodije, čeprav je to pogosto zanikal. Muzikolog Richard Taruskin je v Pomladnem obredju našel vsaj devet ljudskih napevov, Bela Bartók pa je celo izjavil, da je delo apoteoza ruske podeželske glasbe. A zvočni učinek skladbe, morda z izjemo začetka, razkriva le malo neposrednih povezav z ljudsko glasbo. Stravinski je v baletu uporabil do tedaj najdrznejše harmonije in disonance ter nepredvidljive divje ritme, orkestrske zvočne zmožnosti pa je pripeljal do same skrajnosti. Z izvirno estetiko in uporabo sredstev mu je uspelo ustvariti izbruh nekakšne dionizične silovitosti in primarnih energij, ki presegajo mističnost in ritualnost zgodbe baleta. Medtem, ko je bila podobna grobost in robatost v ruski glasbi delno že prisotna, je pariško občinstvo šokirala do te mere, da je premiera Pomladnega obredja 29. maja leta 1913 postala eden izmed najbolj razvpitih dogodkov v zgodovini glasbe. Debussy naj bi iz dvorane odkorakal že po nekaj taktih, kmalu pa se je ogorčenost občinstva sprevrgla v pravi izgred, pri katerem je morala posredovati tudi policija. Za škandal je bila verjetno bolj kot glasba kriva koreografija Vaslava Nižinskega, ki so jo mnogi označili za gnusno. A vendar je delo takoj postalo slavno in priljubljeno, danes pa brez dvoma spada v standardni simfonični repertoar.''
Stravinski in neoklasicizem (torek)
Iz oddaje:
''Balet Zgodba o vojaku Stravinskemu ni prinesel želenega uspeha, saj je moral za prve uprizoritve celo poiskati sponzorja, načrtovana gostovanja pa so bila odpovedana. Kljub temu je ta glasba postala temelj skladateljeve nove estetske usmeritve, ki je ohranjala poudarjene ritmične impulze, se izogibala barvnemu bogastvu velikega orkestra ter sledila idealom klasicističnih in baročnih oblik ob vključevanju popularnih žanrov severne in tudi južne Amerike. Vse našteto lahko razumemo v kontekstu neoklasicizma, sloga ki je izhajal iz umetniškega prepričanja, ki ga je gojil del evropskih skladateljev prve polovice dvajsetega stoletja. Podobno kot skladatelji francoske šestorice, je tudi Stravinski ostro zavračal Wagnerjevo glasbo. Stravinski je Wagnerju sicer priznaval velik talent in verjetno ga je k izjavam kot je ta, da je v Verdijevi ariji La Donna e mobile več substance kot v celem Nibelungovem prstanu, vodilo le razburjenje nad v takratni glasbeni zavesti močno zakoreninjenim wagnerjanstvom. Stravinski je leta 1924 o svoji glasbi zapisal:
Simfonije in koncerti (sreda)
Iz oddaje:
''Leta 1930 je Stravinski prejel naročilo za violinski koncert, nad katerim je bil sprva vse prej kot navdušen. Sam namreč ni znal igrati violine, do tedaj pa se je virtuoznemu pisanju za ta inštrument približal le v Zgodbi o vojaku. A prva srečanja z violinistom Samuelom Duškinom, kateremu je bil Koncert namenjen, so pregnala vse dvome, saj je njegova pomoč Stravinskemu vlila zaupanje v uspeh. Duškin je o enem izmed njunih srečanj zapisal:
Akord, ki ga omenja violinist Duškin se pojavi na začetku vsakega stavka Koncerta, poleg tega pa tudi na pomembnih mestih v stavkih in ima vlogo signala, poslušalca opozarja na posebno pozornost.''
Opera in glasbeno gledališče (četrtek)
Iz oddaje:
Vse od prihoda v Združene države pred drugo svetovno vojno je želel ustvariti opero v angleščini in tako je ob sodelovanju z Wystanom Audenom, ki je veljal za velikega perfekcionista, pa tudi ekscentrika, leta 1947 začelo nastajati delo Razuzdančevo življenje. Opera je sestavljena iz tradicionalnega zaporedja točk, kot so arije, recitativi ali ansambli. Poleg tega je Stravinski nekatere poslušalce in kritike zbegal tudi z glasbo v Mozartovem duhu in nekoliko manj očitnim neoklasicističnim pristopom nekaterih točk.
Stravinski v Ameriki (petek)
Iz oddaje:
''Stravinski je nove priložnosti iskal tudi v Hollywoodu. Disneyevo podjetje je v film Fantazija vključilo del Pomladnega obredja, ostala sodelovanja pa so imela manj uspeha. Stravinski je za svoje opremljanje filmov namreč zahteval mnogo več časa, kot ga je dovoljevala dinamična filmska produkcija. Tako so se mnogi osnutki filmske glasbe znašli v drugih njegovih kompozicijah. Med že ostarelim velikim evropskim komponistom in novo celino je prišlo še do enega zanimivega kulturnega stika. Stravinski, ki je pred desetletji v svoje skladbe vpeljeval jazzovske sloge se je naenkrat znašel v samem centru te glasbe. V tem času je za klarinetista in saksofonista Woodya Hermana napisal Koncert Ebony za klarinet in big band, morda pa je bolj poveden dogodek v znamenitem newyorškem klubu Birdland. Med igranjem svojega standarda Ko-ko je legendarni saksofonist Charlie Parker v množici poslušalcev zagledal Igorja Stravinskega in v solo takoj vpletel melodijo iz baleta Ognjeni ptič. Anekdota še pravi, da je bil Stravinski ob tem tako presenečen, da mu je iz rok spolzel kozarec z viskijem.''
Primož Trdan
V poslušanje:
Vsa dela Igorja Stravinskega na 22 CDjih: Že od tridesetih let dalje se je Stravinski navduševal nad najnovejšimi snemalnimi tehnikami, v času bivanja v Ameriki pa je sam posnel večino svojih del
Pomladno obredje in Petruška, Zgodba o vojaku: Pierre Boulez, velika skladateljska in dirigentska ikona druge polovice dvajsetega stoletja in našega časa, je imel po drugi svetovni vojni povedati marsikaj proti Stravinskem in instituciji, v katero naj bi se spremenil tedaj najslavnejši skladatelj. Boulez je kot velik analitik odličen interpret Stravinskega
Ognjeni ptič: izvedba Ricarda Chaillya z enim izmed vodilnih orkestrov
V branje:
Glasbena poetika in pogovori z Robertom Craftom: zanimivo branje, ki zahteva nekaj distance, saj je Stravinski v času svojega življenja pogosto spreminjal poglede in tako včasih prilagajal zgodovinska dejstva
''Ideja za snov baleta Pomladno obredje s podnaslovom Prizori iz poganske Rusije se je skladatelju porodila v sanjah: pred očmi se mu je prikazalo mlado dekle, ki v krogu starešin pleše zadnji ples pred svojim žrtvovanjem. Stravinski se je s svojo vizijo obrnil na ruskega slikarja in etnologa Nikolaja Rerikha, ki je skladateljevo zamisel dopolnil z etnološko avtentično predlogo za balet. Ta je sestavljena iz niza prizorov, ki opisujejo igre, plese in rituale, s katerimi so stara ljudstva vzpostavljala stik s zemljo in svojimi predniki ter častila pomladna božanstva. Stravinski je v glasbo vpletel tudi ruske ljudske melodije, čeprav je to pogosto zanikal. Muzikolog Richard Taruskin je v Pomladnem obredju našel vsaj devet ljudskih napevov, Bela Bartók pa je celo izjavil, da je delo apoteoza ruske podeželske glasbe. A zvočni učinek skladbe, morda z izjemo začetka, razkriva le malo neposrednih povezav z ljudsko glasbo. Stravinski je v baletu uporabil do tedaj najdrznejše harmonije in disonance ter nepredvidljive divje ritme, orkestrske zvočne zmožnosti pa je pripeljal do same skrajnosti. Z izvirno estetiko in uporabo sredstev mu je uspelo ustvariti izbruh nekakšne dionizične silovitosti in primarnih energij, ki presegajo mističnost in ritualnost zgodbe baleta. Medtem, ko je bila podobna grobost in robatost v ruski glasbi delno že prisotna, je pariško občinstvo šokirala do te mere, da je premiera Pomladnega obredja 29. maja leta 1913 postala eden izmed najbolj razvpitih dogodkov v zgodovini glasbe. Debussy naj bi iz dvorane odkorakal že po nekaj taktih, kmalu pa se je ogorčenost občinstva sprevrgla v pravi izgred, pri katerem je morala posredovati tudi policija. Za škandal je bila verjetno bolj kot glasba kriva koreografija Vaslava Nižinskega, ki so jo mnogi označili za gnusno. A vendar je delo takoj postalo slavno in priljubljeno, danes pa brez dvoma spada v standardni simfonični repertoar.''
Iz oddaje:
''Balet Zgodba o vojaku Stravinskemu ni prinesel želenega uspeha, saj je moral za prve uprizoritve celo poiskati sponzorja, načrtovana gostovanja pa so bila odpovedana. Kljub temu je ta glasba postala temelj skladateljeve nove estetske usmeritve, ki je ohranjala poudarjene ritmične impulze, se izogibala barvnemu bogastvu velikega orkestra ter sledila idealom klasicističnih in baročnih oblik ob vključevanju popularnih žanrov severne in tudi južne Amerike. Vse našteto lahko razumemo v kontekstu neoklasicizma, sloga ki je izhajal iz umetniškega prepričanja, ki ga je gojil del evropskih skladateljev prve polovice dvajsetega stoletja. Podobno kot skladatelji francoske šestorice, je tudi Stravinski ostro zavračal Wagnerjevo glasbo. Stravinski je Wagnerju sicer priznaval velik talent in verjetno ga je k izjavam kot je ta, da je v Verdijevi ariji La Donna e mobile več substance kot v celem Nibelungovem prstanu, vodilo le razburjenje nad v takratni glasbeni zavesti močno zakoreninjenim wagnerjanstvom. Stravinski je leta 1924 o svoji glasbi zapisal:
Moja najnovejša dela so suha, hladna, presojna in pikantna kakor skrajno suhi šampanjec. Mimo so časi, ko sem poskušal obogatiti glasbo. Danes jo želim konstruirati. Zdi se mi, da je čisti kontrapunkt edino možno gradivo, s katerim se kujejo močne in trajne oblike in ne morejo ga nadomestiti najbolj rafinirane harmonije in najbogatejša instrumentacija.''
Iz oddaje:
''Leta 1930 je Stravinski prejel naročilo za violinski koncert, nad katerim je bil sprva vse prej kot navdušen. Sam namreč ni znal igrati violine, do tedaj pa se je virtuoznemu pisanju za ta inštrument približal le v Zgodbi o vojaku. A prva srečanja z violinistom Samuelom Duškinom, kateremu je bil Koncert namenjen, so pregnala vse dvome, saj je njegova pomoč Stravinskemu vlila zaupanje v uspeh. Duškin je o enem izmed njunih srečanj zapisal:
Stravinski je nekoč med kosilom na majhen papir zapisal akord s tremi toni in me vprašal, če ga je mogoče zaigrati na violino. Še nikoli nisem videl akorda s tako velikim obsegom in odgovoril sem mu, da to ni možno. Stravinski mi je žalostno odvrnil »Kakšna škoda«. Ko sem prišel domov sem poskusil zaigrati akord in ne samo, da ga je bilo prav preprosto prijeti, pač pa me je njegov zven povsem navdušil. Takoj sem poklical Stravinskega in mu to sporočil. Ko sem prvič videl dokončan Violinski koncert, mi je postalo jasno, zakaj je bil skladatelj ob mojem prvem odgovoru tako razočaran.
Akord, ki ga omenja violinist Duškin se pojavi na začetku vsakega stavka Koncerta, poleg tega pa tudi na pomembnih mestih v stavkih in ima vlogo signala, poslušalca opozarja na posebno pozornost.''
Opera in glasbeno gledališče (četrtek)
Iz oddaje:
Vse od prihoda v Združene države pred drugo svetovno vojno je želel ustvariti opero v angleščini in tako je ob sodelovanju z Wystanom Audenom, ki je veljal za velikega perfekcionista, pa tudi ekscentrika, leta 1947 začelo nastajati delo Razuzdančevo življenje. Opera je sestavljena iz tradicionalnega zaporedja točk, kot so arije, recitativi ali ansambli. Poleg tega je Stravinski nekatere poslušalce in kritike zbegal tudi z glasbo v Mozartovem duhu in nekoliko manj očitnim neoklasicističnim pristopom nekaterih točk.
Iz oddaje:
''Stravinski je nove priložnosti iskal tudi v Hollywoodu. Disneyevo podjetje je v film Fantazija vključilo del Pomladnega obredja, ostala sodelovanja pa so imela manj uspeha. Stravinski je za svoje opremljanje filmov namreč zahteval mnogo več časa, kot ga je dovoljevala dinamična filmska produkcija. Tako so se mnogi osnutki filmske glasbe znašli v drugih njegovih kompozicijah. Med že ostarelim velikim evropskim komponistom in novo celino je prišlo še do enega zanimivega kulturnega stika. Stravinski, ki je pred desetletji v svoje skladbe vpeljeval jazzovske sloge se je naenkrat znašel v samem centru te glasbe. V tem času je za klarinetista in saksofonista Woodya Hermana napisal Koncert Ebony za klarinet in big band, morda pa je bolj poveden dogodek v znamenitem newyorškem klubu Birdland. Med igranjem svojega standarda Ko-ko je legendarni saksofonist Charlie Parker v množici poslušalcev zagledal Igorja Stravinskega in v solo takoj vpletel melodijo iz baleta Ognjeni ptič. Anekdota še pravi, da je bil Stravinski ob tem tako presenečen, da mu je iz rok spolzel kozarec z viskijem.''
V poslušanje:
Vsa dela Igorja Stravinskega na 22 CDjih: Že od tridesetih let dalje se je Stravinski navduševal nad najnovejšimi snemalnimi tehnikami, v času bivanja v Ameriki pa je sam posnel večino svojih del
Pomladno obredje in Petruška, Zgodba o vojaku: Pierre Boulez, velika skladateljska in dirigentska ikona druge polovice dvajsetega stoletja in našega časa, je imel po drugi svetovni vojni povedati marsikaj proti Stravinskem in instituciji, v katero naj bi se spremenil tedaj najslavnejši skladatelj. Boulez je kot velik analitik odličen interpret Stravinskega
Ognjeni ptič: izvedba Ricarda Chaillya z enim izmed vodilnih orkestrov
V branje:
Glasbena poetika in pogovori z Robertom Craftom: zanimivo branje, ki zahteva nekaj distance, saj je Stravinski v času svojega življenja pogosto spreminjal poglede in tako včasih prilagajal zgodovinska dejstva
Ni komentarjev:
Objavite komentar