Objave
13.10. Slovenska Filharmonija
program: E. Varèse, F. Busoni (prir. E. Stein), V. Progar, C. Ruggles
Festival Slowind s svojim izpolnjevanjem ideje koncertnega cikla očitno prerašča možnosti istoimenskega pihalnega kvinteta, ki se je letos, z izjemo novih skladb, nekako razgubil v številčnejši družbi gostov. Cilj je tudi tokrat jasen in plemenit – spoznavanje (in to, kot smo od Slowinda že vajeni, večplastno, kreativno, tudi provokativno) z velikanom glasbe prejšnjega stoletja. Torkov koncert je ponudil še največ Varèsea, v isti sapi pa nepričakovano pokazal, kako odličen je Pihalni kvintet Slowind v resnici.
Če smo bili zadnja leta vsako jesen redno priče glasbeniškemu mojstrstvu kvinteta, se je letos to umaknilo programski viziji. Človekova uspavanka Varèseovega berlinskega somišljenika Busonija v svoji prepojenosti s zamaknjeno zazrtostjo, z begajočo razpetostjo med lamentacijo in nečim čutnim nenehno razdaja neštete podtone barv in občutij. Del zasedbe je filharmoničnemu odru že znan – tako kot v Mahlerjevem večeru Festivala Ljubljana, je tudi tokrat Godalni kvartet Kairos dopuščal nekaj intonančne ohlapnosti, instrumentalno zlitje nenavadne zasedbe pa je bilo mnogo bolj prepričljivo. Podobno se je godilo tudi Angelom Varèseovega znanca z druge strani oceana, Carla Rugglesa. Če pozabimo na nekaj tonske nestabilnosti, je bila Rugglesova skladba realizirana prav skrbno, ob tem pa ne moremo spregledati razkoraka med zadovoljivimi izvedbami, ki so zaznamovale letošnji festival in glasbeniškim presežkom, ki ga navadno razdaja Pihalni kvintet Slowind.
Ravno ta muzikalna predanost je bila letos podarjena trem novitetam. Po tem, ko smo slišali vse tri, lahko brez olepševanja zapišem, da me je najbolj navdušila učinkovita in jezikovno razširjena glasbena pisava skladbe I.N.D.I.G.O. Petre Strahovnik iz nedeljskega koncerta. Vasja Progar je za svoje delo Blizu Niča pripravil resnično impresiven ustvarjalni načrt. Tišino glasbeni snovalci motrijo že kar nekaj časa, a kljub temu (ali pa prav zaradi tega) se je skladatelj dela lotil s precej širine. Z umetniško študijo tega fenomena Vasja Progar celo stopa na polja, kjer estetiko zamenjujejo poetična preizpraševanja, kar je popolnoma legitimna, morda celo zdrava pot, človek pa se vendarle iskreno in povsem dobronamerno vpraša, kje je tukaj še Glasba. No, bila je zagotovo v osveženem barvanju linij drugega stavka, tudi v procesu kot skladateljski zamisli zadnjega. Glasbeno delo pa vseeno poslušamo, ne samo mislimo.
Končno smo doživeli tudi omembe vredno dozo Varèseovih del – tri reprezentativne mojstrovine iz dvajsetih let. Integrali s svojimi loki in tenzijami ter Hiperprizma z dobesednimi mislimi kažeta proti Ionizaciji, velikem delu Edgarda Varèsea, ki je ob vsej zvočni milini in izbirčnosti tudi nepredvidljiv skladatelj velike vzkipljivosti. V prejšnjih koncertih festivala je Robert Aitken kot dirigent deloval prav zanesljivo, na zadnjem njegovem nastopu pa se je izkazala njegova pomanjkljivost. Prenekatero Varèseovo delo polaga težo na komorno zastavljeno igro in druženje posameznih drobnejših sestavin in tako je na primer v Hiperprizmi uglašeno izzvenevala soigra pihal. Prav v Ionizaciji pa poteka tudi krhka igra oblikovanja skladbe kot pripovedne celote, česar Aitken ni uspel dovršiti in tako tudi signalni, če ne kar simbolni pojav prvih tonov ob koncu ni dobil pravih akcentov. Gre tudi za delo, ki pri vsej svoji veličini vsakič znova razkriva nove skrivnosti in plasti, ob sicer dovolj zbrani igri pa so se tolkalcem kazale tudi nekatere nevarne čeri. Pa vendar lahko Festivalu Slowind na koncu brez zadržkov in koncesije le čestitamo, ne, se zahvalimo za opravljeno delo, pa če se ga (zaenkrat) zaveda le malo tistih, ki se imajo za ljubitelje glasbe in umetnosti.
Če smo bili zadnja leta vsako jesen redno priče glasbeniškemu mojstrstvu kvinteta, se je letos to umaknilo programski viziji. Človekova uspavanka Varèseovega berlinskega somišljenika Busonija v svoji prepojenosti s zamaknjeno zazrtostjo, z begajočo razpetostjo med lamentacijo in nečim čutnim nenehno razdaja neštete podtone barv in občutij. Del zasedbe je filharmoničnemu odru že znan – tako kot v Mahlerjevem večeru Festivala Ljubljana, je tudi tokrat Godalni kvartet Kairos dopuščal nekaj intonančne ohlapnosti, instrumentalno zlitje nenavadne zasedbe pa je bilo mnogo bolj prepričljivo. Podobno se je godilo tudi Angelom Varèseovega znanca z druge strani oceana, Carla Rugglesa. Če pozabimo na nekaj tonske nestabilnosti, je bila Rugglesova skladba realizirana prav skrbno, ob tem pa ne moremo spregledati razkoraka med zadovoljivimi izvedbami, ki so zaznamovale letošnji festival in glasbeniškim presežkom, ki ga navadno razdaja Pihalni kvintet Slowind.
Ravno ta muzikalna predanost je bila letos podarjena trem novitetam. Po tem, ko smo slišali vse tri, lahko brez olepševanja zapišem, da me je najbolj navdušila učinkovita in jezikovno razširjena glasbena pisava skladbe I.N.D.I.G.O. Petre Strahovnik iz nedeljskega koncerta. Vasja Progar je za svoje delo Blizu Niča pripravil resnično impresiven ustvarjalni načrt. Tišino glasbeni snovalci motrijo že kar nekaj časa, a kljub temu (ali pa prav zaradi tega) se je skladatelj dela lotil s precej širine. Z umetniško študijo tega fenomena Vasja Progar celo stopa na polja, kjer estetiko zamenjujejo poetična preizpraševanja, kar je popolnoma legitimna, morda celo zdrava pot, človek pa se vendarle iskreno in povsem dobronamerno vpraša, kje je tukaj še Glasba. No, bila je zagotovo v osveženem barvanju linij drugega stavka, tudi v procesu kot skladateljski zamisli zadnjega. Glasbeno delo pa vseeno poslušamo, ne samo mislimo.
Končno smo doživeli tudi omembe vredno dozo Varèseovih del – tri reprezentativne mojstrovine iz dvajsetih let. Integrali s svojimi loki in tenzijami ter Hiperprizma z dobesednimi mislimi kažeta proti Ionizaciji, velikem delu Edgarda Varèsea, ki je ob vsej zvočni milini in izbirčnosti tudi nepredvidljiv skladatelj velike vzkipljivosti. V prejšnjih koncertih festivala je Robert Aitken kot dirigent deloval prav zanesljivo, na zadnjem njegovem nastopu pa se je izkazala njegova pomanjkljivost. Prenekatero Varèseovo delo polaga težo na komorno zastavljeno igro in druženje posameznih drobnejših sestavin in tako je na primer v Hiperprizmi uglašeno izzvenevala soigra pihal. Prav v Ionizaciji pa poteka tudi krhka igra oblikovanja skladbe kot pripovedne celote, česar Aitken ni uspel dovršiti in tako tudi signalni, če ne kar simbolni pojav prvih tonov ob koncu ni dobil pravih akcentov. Gre tudi za delo, ki pri vsej svoji veličini vsakič znova razkriva nove skrivnosti in plasti, ob sicer dovolj zbrani igri pa so se tolkalcem kazale tudi nekatere nevarne čeri. Pa vendar lahko Festivalu Slowind na koncu brez zadržkov in koncesije le čestitamo, ne, se zahvalimo za opravljeno delo, pa če se ga (zaenkrat) zaveda le malo tistih, ki se imajo za ljubitelje glasbe in umetnosti.
Primož Trdan
Ni komentarjev:
Objavite komentar