Nekaj misli ob skladateljskem večeru cikla Mladi mladim

19.10., Klub CD
GML - Mladi mladim

Vprašanje o prihodnosti glasbe nam vsakič znova odpira fascinantno polje premišljanj in ugibanj, oktobrska številka revije BBC Music Magazine je podobno temo celo izpostavila tik ob intervjuju s slavnim dirigentom Simonom Rattlom, verjetno pa še najtočnejši okus po prihodnjem ponujajo mladi skladatelji – tokrat je poti obetov v glasbi pokazal avtorski večer študentov kompozicije.

V pravem glasbenem smislu se je pravzaprav zdel zanimiv le drugi del večera, nove kompozicije Mateja Bonina. Nekaj o skladatelju je povedal že dramatski lok, ki so ga izrisale njegove tri skladbe, od začetkov počasi razvijajočega se A short walk in the park, povedne gostote v Echo Fluidu do odkritega zvenečega spektakla v končnih mislih Chanta. A short walk in the park razgrne širok načrt, v katerem se znajde sam saksofonist, kar se zdi vsaj malo tvegana poteza. A previdno odmerjanje in odstiranje motivnega jedra ter oblikovnih plasti diha v soglasju s strukturo, ta upošteva solistovo pot po prostoru in partituri, ki tudi zato deluje popolnoma smiselno. Chant je z množico druženja prvinskih zvočnih dogodkov iz drugačnega testa. Da se red in skladje gradita iz kontrastnega je bilo jasno že velikim mislecem ter mojstrom in to ve tudi mladi skladatelj, ki v »arhetipsko« trodelnem delu prepriča z ohranjanjem poslušalčeve pozornosti. Če je to stvar premisleka, intuicije, ali kar obeh hkrati, na koncu niti ni tako pomembno, skladba pa je očitno učinkovit odraz ene izmed skladateljevih ustvarjalnih plati. Šele ob Echu Fluidu se zazdi, da gre za skladbo, ki daje slutiti vse Boninove potenciale. Intenzivnost je tukaj na delu nekje drugje – v vsebinskih razmerjih popolne občutenjske in miselne uglašenosti dveh glasbil (v bistvo kar enega samega). Matej Bonin je skladatelj, ki dobro ravna s svojimi orodji in je na odlični poti, da jih izpopolni, je skladatelj, ki pozna svojo snov, ima jasen pogled na idejo in iz nje dela resnično Glasbo.

Če je napredek kot velika, absolutna ideja v glasbi in umetnosti kdaj obstajal, je jasno, da ga danes v taki obliki več ni. Vrtinec povojnega modernizma je sproduciral na videz vse možne načine urejanja zvočnih dogodkov in preigravanja glasbenih idej – sredstva so s tem menda že znana, za gradivo pa se včasih zazdi, da postaja kar nekoliko predvidljivo. Očitno je nastopil čas premišljanj in prevrednotenj univerzuma glasbenih paradigem, na čelu z glasbo zadnjega pol stoletja in čas njihovega plemenitenja, vsebinskega motrenja v jeziku, ki še nikoli poprej ni bil tako obsežen. Ravno v takem plemenitenju in vdihovanju nove vsebine vidim vseprisotno (ne tudi edino ali prevladujoče) umetniško hotenje največjih glasb naše dobe.

Tega se verjetno zavedajo (ali pa jim je to nekdo povedal) tudi nekateri ustvarjalci, ki se svoje nove naloge lotevajo z mačehovskim selektivnim odnosom do impresivnih umetniških dosežkov polpretekle glasbene ere. Nujno vrnitev (osnove logike nas sicer učijo, da se je nemogoče vrniti, brez da bi sploh kam odšli) od novih izpostavljenih glasbenih parametrov vidijo k glasbenim sestavinam, kot so melodija, harmonija in ritem. To se navadno uteleša v eklekticističnih zvarkih ali novi neoklasicistični otopelosti. Že francoski mislec J.-F. Lyotard je ob pisanju o estetiki in umetnosti poudaril nujnost obstoja zavesti o dediščini modernizma in avantgard, o eklekticizmu pa je menil:

Za eklektična dela se zlahka najde občinstvo. S tem ko umetnost postaja kič, laska neredu, ki prevladuje v »okusu« občudovalca. Umetnik, galerist, kritik in občinstvo skupaj najdejo zadovoljstvo v čemerkoli, nastopil je čas oddiha. Toda ta realizem česarkoli je realizem denarja.

Sodobna glasba vsaj na prvi, na kako oko ali dve zamižan pogled, prav gotovo ne prinaša ravno velikega bogastva. A če nas Lyotardov primer ne opomni na prav nič drugega, pa bi lahko v njem uvideli nujnost obstoja posameznikovih umetnostnih horizontov, ki bi segali preko okusa in preko zvrsti.

Pa vendar se vrnimo malo nazaj. Če se glasba, ki običajno prihaja iz Stiškega dvorca, še najbolj približuje neoklasicističnim smerem in bolj ali manj nereflektiranim naivnim obujanjem in druženjem preteklih slogov, se je na prvi polovici tokratnega avtorskega večera mladih skladateljev pokazalo, da morda izginja celo tisto zdravo, dobro staro trenje med tradicionalnim in naprednejšim svetovljanskim polom. A stanje niti ni tako slabo – ali pač. Ne morem namreč razumeti kaj naj bi pomenilo dejstvo, da lahko na študentskem avtorskem večeru poslušamo skladbo – na primer Echo Fluido, tudi kakšno izmed slowindovskih novitet – v kateri najdemo več vznemirljivosti in vizije, kot v velikem kosu sodobnih »uveljavljenih imen«.

Primož Trdan

Zgornji zapis ni glasbena kritika – vsaj ne v običajni obliki. Je razmišljanje, ki ga je spodbudil omenjen avtorski večer. Da vsak pisec izbira svojim znanjem in razgledanosti primerne tematike in dogodke je njegova pravica in dolžnost, verjamem pa tudi, da obstaja meja kvalitete in dobrega okusa, pod katero vstop kritiške refleksije nima smisla. Zato je v besedilu izostal zapis o prvem delu večera.