Indigo modri darovi

11.10., Slovenska filharmonija
program: E. Varèse, A. Roussel, W. Chou, C. Salzedo, P. Strahovnik, C. Debussy (prir. B. Sachs)
www.slowind.eu

Darovi Edgarda Varèsea nedvomno nosijo Debussyev pečat, ki pa je verjetno malce zbledel pod Varèsevo poetiko zvena, kot primarnega nosilca glasbene ideje, čeprav spet ne gre zanikati dejstva, da je prav francoski impresionizem iskal nove možnosti oblikovanja barve orkestra. Varèse tu naredi še korak dlje, saj so glasbila samostojnejša, pravzaprav so zaključena entiteta znotraj skupine in ne le gradnik večjih zvočnih tvorb. Darovi tako predstavljajo poizkus, kako znotraj tega sistema vplesti sopran in lahko rečemo, da je rezultat nadvse sveža stvaritev; surrealistični pesmi na prav tako skoraj surrealistično instrumentalno tvarino. Barbara Jernejčič-Fürst se je dokazala kot filigransko natančna v odmerjanju soprana, Robert Aitken pa kot disciplinirani vodja sestava. Skoraj nasprotje sta Dve Ronsardovi pesmi za flavto in sopran, Alberta Roussela, ki pa že skoraj nakazujeta neoklasicistične težnje v smislu „vračanja k čistejšim oblikam, bolj poudarjenim akcentom, natančnejšemu ritmu, bolj horizontalen kot vertikalen stil...“, kot pravi sam skladatelj. Ne sprejmimo tega kot popolno nasprotje Varèseve glasbene logike, ki je sama nedvomno v vseh pogledih natančna, je pa Rousselova poetika bolj osredotočena na harmonijo/kontrapunkt, kot pa na zven in njegove derivate. Zopet sta blestela Barbara Jernejčič-Fürst ter flavtist, Robert Aitken.

Barve Somraka Chou Wen-Chunga nas zopet popeljejo v skorajšnje nasprotje razumevanja glasbenega stavka. Chou navdih za delo jemlje v spreminjajočih barvah neba nad reko Hudson in takšna je tudi sama glasba. Prelivanje zvočnih barv, bolj ali manj jasna forma, pomanjkanje motivičnega dela; zadnjega delu ne moremo očitati kot pomanjkljivost, temveč kot oseben pogled na glasbo samo, ki se napaja tudi pri kitajskem slikarstvu 17. stoletja, katere nosilec je zven posameznega inštrumenta, ter sopostavljanje le-tega. Mogoče zato njegova glasba za poslušalce, ki niso seznanjeni s skladateljevo idejo glasbenega, zveni statično, monotono. Divertissement op.6 Alberta Roussela, podobno kot Dve Ronsardovi pesmi, predstavlja odmik od post-romantične, impresionistične drže in je bližje jasnosti ter logičnosti kontrapunktično-harmonske strukture. Prva polovica programa je tako predstavljalo nihanje med dvema pogledoma na glasbo, predvsem smo se pa seznanili z delom Alberta Roussela, ki do sedaj na naših tleh ni bil deležen mnogoterih izvajanj.

Harfa je inštrument, ki ni prav pogosto obravnavan solistično, saj zaradi zvočne šibkosti zahteva posebno obravnavo znotraj večjega sestava. Koncert za harfo in sedem pihalnih inštrumentov Carlosa Salzede je zanimiva študija odnosov tega delikatnega glasbila nasproti večjemu sestavu, katere je pa bilo včasih slišati premalo. Zdi se, da je skupina pihal na nekaterih mestih tekst interpretirala preveč samozavestno ter neoziraje se na harfo, čeprav je bila to prej izjema, kot pa pravilo; nasplošno je Robert Aitken dobro krmilil  ansambel. Delo je zanimivo tudi zaradi predrugačenja plesa v tretjem stavku, saj metrična struktura v 5/4 taktu, še vedno nosi značaj plesnega, čeravno se s tem upira logiki samega plesa.

I.N.D.I.G.O. Petre Strahovnik glasbeno analizira problem individuuma, neodvisnosti v „svetu ljudi, ki so kot ovce“, kot pravi sama. Krstna izvedba njenega dela je pokazala, da mlada skladateljica nedvomno nosi potencial, široka obravnava pojma „glasba“, kjer je vključeno tako glasbeno gledališče, kot uporaba vode, ter celo lešnikov, pa priča o širokem duhu, ki pa naj še vedno črpa iz glasbene tradicije, v kateri naj poženejo korenine glasbenega ustvarjanja, da bo krošnja iskanja novega rasla na trdni bazi; le-ta je v njenem delu vseskozi prisotna.

Za konec pa še Preludij k favnovem popoldnevu, tokrat v priredbi Benna Sacha iz leta 1921,  ki je Debussyevo delo, ki zaradi harmonske gostote ter zvočnega bogastva orkestra, skoraj poka po šivih, malce oklestil. Preludij tako deluje bolj odprto, asketsko, mogoče celo bolj pregledno, saj Sachs obdrži harmonski temelj skladbe ter na račun manjšega zvočnega bogastva poslušalcu natančneje predstavi notranji sestav skladbe. Takšne priredbe del so po mojem mnenju dobrodošle, saj predrugačenje že skoraj samoumevnega nudi novo perspektivo na repertoar, ki bi drugače zaradi vsesplošne razširjenosti lahko zapadel v sfere klišejskega.

Marko Šetinc