Popolnoma osamljen

12.10., Kinodvor

program: E. Varèse, film Franka Schefferja
www.slowind.eu

Tretji večer Festivala Slowind je bil v celoti posvečen skladatelju, ki je letos v žariščni točki, Edgardu Varèsu. V prvem delu koncerta smo imeli priložnost slišati (takšnih priložnosti pri nas namreč ni veliko) delo Octandre, ki ne vključuje za Varèsa tako značilnih tolkal, vendar pa perkusivni element mestoma prevzemajo akcentirani ritmični unisoni, ki spremljajo, oziroma recimo raje, obkrožajo solistično linijo.

Pri izvajanju ritmično in melodijsko zahtevnih del 20.stoletja se vedno pojavi nevarnost, da se bo pozornost izvajalcev usmerila bolj na natančno in pravilno izvedbo zapisanega kot pa približevanju glasbeni substanci, ki jo delo (v primeru Varèsa zagotovo) vsebuje; vendar je Robert Aitken, ki je prevzel dirigentsko in umetniško vodstvo, zagotovil tako natančno, kot tudi smiselno izvedbo dela.

Density 21.5 smo pod prsti in zračnim tokom Roberta Aitkena slišali v dveh verzijah, poleg objavljene in danes izvajane iz leta 1946 še manj poznano, prvotno različico, ki je nastala desetletje prej in je edino delo, ki ga je Varèse dokončal v daljšem obdobju depresije. Density 21.5 iz leta 1936 se precej razlikuje od kasnejše različice – je bolj zgoščen, za polovico krajši, vključuje pa tudi nekaj hitrejših pasaž, v njem pa se, čeprav je verzija iz leta 1946 bolj dodelana v raziskovanju zmožnosti in meja instrumenta, vzpostavlja še otožnejše vzdušje, ki ob prehitrem zaključku skladbe obvisi v zraku.

Dvorana Kinodvora je v prvi vrsti namenjena projekciji filmov, glasbenim dogodkom pa je zaradi suhe akustike manj naklonjena, sploh za skladbo, ki (med drugim) ponazarja moč platinastega instrumenta. Vendar pa smo ravno zaradi teh okoliščin lahko toliko bolj precizno slišali vse natančno predpisane dinamične spremembe, ki jih je Aitken z občutkom vtkal v glasbeno teksturo, da so se dinamike kljub občasno skoraj nasilnim nenadnim spremembam spajale v celovito povezano glasbeno delo.

Glasbenemu prvemu delu je sledil filmski del večera – The one all alone (Popolnoma osamljen) Franka Schefferja. Pred projekcijo sta nam režiser in Chou Wen-chung, ki je imel pri nastanku filma kot Varèsov asistent veliko vlogo kot igralec in scenarist, razložila nastanek filma, ki je nastajal mnogo let (od leta 1997 pa do 2009, če privzamemo, da je to zares končna verzija filma) – Scheffer je do filma, ki predstavlja pomembno, a žal pogosto neopaženo ime 20. stoletja, namreč čutil neznansko odgovornost.

The one all alone predstavlja predvsem Schefferjevo osebno doživljanje Varèsa kot osebnosti in vizualizacijo njegove glasbe. Film ni prevzel funkcije življenjepisnega pregleda in tako teče brez pripovedovalca, preko pripovedi in intervjujev dirigentov, skladateljev, ki so bili povezani z Varèsom ali pa se ukvarjajo z njegovo glasbo (med njimi Chou Wen-choung, Pierre Boulez,  Riccardo Chailly, Elliot Carter). Govorjene odseke povezuje Varèsova glasba, ki jo je Scheffer opremil z zelo primerno vizualizacijo, ki se naslanja na področja Varèsovega zanimanja in simbolno prikazuje znanost, naravo, domovinski izvor, tehnološki napredek.

Anja Brezavšček